… čas za naju.
Takoj po poroki sva z možem imela časa za naju kolikor se nama je zahotelo. Skoraj en mesec nisva imela nujnih obveznosti, obiske in druge aktivnosti pa sva načrtovala sproti in po najinih željah. Potem pa se je začel faks, vse več drugih stvari sva imela na urniku in tako sva začela iskati čas za naju. Včasih ga je bilo več, drugič manj in tudi se je kdaj zgodilo, da sva se za kak dan oddaljila eden od drugega. Pa sva si potem vzela kak večer ali dan, da sva nadoknadila za nazaj.
V zadnjem času pa je najin urnik vedno bolj natrpan. Mož ima veliko dela za faks doma, jaz pa trikrat na teden hodim na teren za magistrsko nalogo, dvakrat pa na študentsko delo. Domov prihajam precej utrujena, vse delo pa nama pobere veliko časa. Potem so tu še druge popoldanske in večerne aktivnosti, ki jih nočeva zamuditi, saj naju sprostijo. Ob vsem tem tempu sva ugotovila, da nama ne bo ostalo nič časa za naju, če ga ne bova vključila v urnik. In sva naredila načrt. Trikrat na dan bova vsaj par minut preživela en z drugim, pa pustila vsakršno delo in druge stvari ob strani.
1. Fruštik
Že, ko sva stanovala v istem študentskem domu, sva večkrat skupaj zajtrkovala. Leto pred poroko, ko sva živela vsak v svojem kraju, sem zaročenca velikokrat zjutraj, na poti na faks, poklicala in zbudila. To nama je dalo nek občutek povezanosti že navsezgodaj. Po poroki je bila ena prvih “obveznosti” skupen zajtrk. In nikoli ga nisva zamudila. Tudi ob petih zjutraj, če je bilo treba, sva sedela skupaj za mizo, pa čeprav eden ni jedel in je šel potem nazaj spat. Se zgodi, da je fruštik bolj na hitro, da nama ne uspe do konca spiti čaja ker se nama mudi, vendar je neprecenljivo, da skupaj začneva dan.
2. Tea time
Ne nujno ob petih. Ne nujno ob čaju (no, mož ga skoraj zagotovo pije, saj je velik navdušenec nad vsemi vrstami pravega čaja, še najbolj nad zelenim japonskim). Pač enkrat sredi dneva se skupaj usedeva na kavč, se sprostiva, odmisliva druge stvari in se posvetiva en drugemu. Kako sva, kaj se dogaja v nama. Spomniva se, da sva poročena, si poveva, da se imava rada in to dejstvo naju napolni z veseljem in energijo. Tudi rešiva kak problem, če naju mori. Predvsem pa sva en ob drugem.
Zakaj, tukaj ni kosila? Trudiva se, da kosilo jeva skupaj, včasih pa nama urnik tega ne dopušča. Vendar sva pri kosilu vedno zaposlena tudi z drugimi stvarmi – kuhanjem, če jeva zunaj pa itak ni intimnega ozračja. Takrat greva težko na globoko, najin pogovor pa se največkrat vrti okrog dela in vsakdanjih dogodkov. In tudi to je pomembno (ni pa dovolj).
3. Čas pred spanjem
Jaz sem jutranja ptica, mož pa bolj medvedje sorte, aktiven ponoči. Dejstvo, da bi on delal zvečer, ko jaz tudi gledat več ne morem in bi zato šla spat sama, sem zelo težko sprejela. Šele, ko mi je potožil, da ga res omejuje, če ne more delat ko ima zagon, sem dojela, da morava sprejet kompromis. Včasih grem spat sama, vendar si on odtrga pol urce od dela in me “da spat”, kot se pošali. Vidim, da mu nikoli ni žal tega časa, in zato je lažje. Dan zaključiva z molitvijo, pogovorom o dnevu, kaj se naju je dotaknilo, objemom, crkljanjem, včasih pa od utrujenosti samo zaspiva. Najlepše pa je, ko se lahko ves večer žgečkava, šaliva in smejiva. Tako dan začneva in zaključiva skupaj, povezana.
Uspeva nama! Dejansko se načrta drživa in sva si blizu kljub natrpanem vsakdanu. In neverjetno, tudi druge obveznosti lažje opravljava, kljub temu, da imava “manj časa” zanje. Ker je čas koristno razporejen. Upam, da nama bo uspevalo tudi ko bova v službi in bodo z nama še otroci. Da nama bo to sveti čas, nujen za najin odnos.
Iz rožnega vrta 