V meni je shranjeno eno ogromno hrepenenje. Ko mu pustim, da me prevzame, je že skoraj boleče. Ko te hoče raztrgat in se ti zdi, da je tvoj jaz odvisen od njegove izpolnitve.
Zato ga navadno raje zavijem v odejo in ga spravim spat. A kaj, ko, tako kot otroci, med spanjem raste.
Začelo se je, ko sem nekim sanjam rekla: “Kaj pa če? Mogoče pa zdaj lahko.”
Hja no, nekaterih niti pač nimamo mi v rokah. So stvari, ki jim svoj čas določi ljubi Bog. In tako me Bog uči potrpežljivosti. Uči me prepuščanja, dopuščanja, upanja.
Ampak hrepenenje se prebudi, ko vidim to srečo pri drugih, o njej berem v knjigah, ko vidim, kako zlorabljeno je včasih. Boli, ko vidim, kako mnogi to tako uničujejo, ubijajo. Jezna sem na ljudi, ki mi dajo slutit (vedet?), da se mi še nekaj časa ne bo izpolnilo. Hkrati v trenutku obožujem ljudi, ki mi dajo upanje. Težko je takrat, ko neizpolnjeno hrepenenje ruši mojo ženskost.
Možek čuti to hrepenenje z mano. Mogoče je njegovo malo manjše. Lažje je, ker sva v tem skupaj. Ne razumeva se vedno, vendar lahko računava na objem. Dober prijatelj je vprašal, če je to postalo rana. Ne … Ne še. Trudim se, da bi to videla kot blagoslov. Veliko priložnost za rast najinega odnosa, za učenje o življenju, o smislu.
Prišla sem že tako daleč, da sem nehala ob vsaki priložnosti sanjariti in delati konkretne načrte za potem. Pa je res lažje. “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.” 1 Kor 13,13. Mogoče pa tokrat …
Iz rožnega vrta 