Kaj je lepšega, kot čist, urejen in domač domek. Po mojem se bi s tem strinjalo večino žena/žensk. Pa tudi moški, čeprav jih velikokrat (neupravičeno) označimo za nemarne, zelo cenijo urejen dom.
Pri živalih je gnezditveni nagon običajen. Volkulja med brejostjo išče primerna mesta za brlog, kjer bo povrgla mladiče. Ta mesta so navadno precej nedostopna in skrita. Volkulja po potrebi malo skoplje in mesto naredi primernejše. Navadno si pripravi več takih mest in ob svojem času izbere najbližjega. V katerega od ostalih pa preseli mladiče, ko so za to dovolj stari.
Vsi vemo, s kakšno natančnostjo se gnezd lotijo ptički. Čudovito je zgodaj spomladi gledati ptičke, ko v kljunčkih nosijo ves mogoči material, ki ga bodo vpletli v gnezdo (žal se vmes najde tudi plastika, ki jo ljudje nemarno puščamo v okolju). Ob pogledu na umetelno prepletena gnezda se lahko samo čudimo. Nekaj posebnega je gotovo ptič utičar iz severne Avstralije. Da samček privabi svojo samičko, naredi gnezdo – kot utico, njeno okolico pa okrasi. Pri tem uporabi vsemogoče predmete živih barv.
Tudi pritlikave miši so prave umetnice. Njihova gnezda v velikosti teniške žogice so natančno spletena iz travnih bilk, stoji – ali bolje, visi – pa nikjer drugje kot … med travnimi bilkami!
To je le nekaj meni ljubih primerov, kako čudovito si domek uredijo živali.
Mislim pa, da tudi pri ljudeh (predvsem pri nežnejšem spolu) obstaja gnezditveni nagon. So obdobja, ko me prime in pospravim celotno stanovanje. Mož me včasih debelo gleda: “A nisi že včeraj pometala?” Pa potem, ko vidi, koliko smeti se nabere, razume. In pobrišem prah na policah, poravnam blazine na kavču, postavim šopek rožic na mizo … Enostavno me moti, če imava nastlano. Tudi posteljo zjutraj obvezno postiljava.
Pa ni vedno tako enostavno. Včasih se mi ne da. Drugič nimam energije. Tretjič je toliko drugi stvari, ki so pomembnejše (so ali pa niso). To so predvsem obdobja, ko me veliko ni doma. Takrat se nama po mizah nabirajo stvari, ki sva jih rabila nekaj dni nazaj in razni računi. Nad kuhinjsko korito se je vedno težje spravit, ker je v njem vedno več stvari. Koš s plastično embalažo grozi, da bo kar skočil iz omare. V kopalnico pa raje ne bi spustila gostov (kljub temu, da mož pravi, da imam neobičajno visoke standarde). Ampak ta “svinjarija” mi ni všeč, v takšnem se ne počutim dobro. Slej ko prej pride dan, ko se spet vse sveti, jaz pa utrujena vendar vesela zvečer sedim na kavču, mož poleg mene pa pravi: “Lepo je v čistem domu. Cenim to.”
Da ne bo pomote. Mož ne sedi vse dneve na kavču in gleda TV (ki ga sploh nimava 🙂 ). Je zelo dober v gospodinjstvu. Doma so bili otroci sicer precej razvajeni in tako je nevajen gospodinjskih opravil prišel v zakon. Prizna, da mu je včasih težko, ko mora pomiti posodo, vendar to vseeno naredi. Pred poroko sva se sicer pogovarjala o gospodinjskih opravilih in delitvi odgovornosti, vendar si takrat ne znaš prav predstavljati. Ni težko takrat reči: “Vsako jutro ti bom z avta očistil sneg.” Ko pa je to res treba, je veliiiko težje. Prijateljica me je zadnjič vprašala (pa ni bila prva), kako nama gre gospodinjstvo in delitev opravil. V redu. Mislim, da večjih težav nimava. Itak se zgodi, da ima eden občutek, da dela več kot drugi in je zaradi tega slabe volje. Večino pa si lepo razdeliva. Jaz počnem stvari, v katerih se mož ne znajde najbolje ali jih ne mara prav, mož pa tiste, ki meni niso najbolj pri srcu. Veliko pa narediva tudi skupaj. Zadnjič sva se recimo oba lotila kopalnice. Bilo je prav zanimivo videti, kako se razlikujeva v načinu čiščenja, mogoče sva morala kdaj zamižati na eno oko, na koncu pa sva ugotovila, da je kopalnica zelo zadovoljiva ne glede na način. Ko sva bila oba zelo zaposlena z izpiti sva sprva poskusila metodo eden kuha – drugi pomiva. Pa je bilo veliko lepše, če sva kuhala oba in prav tako tudi pomivala. Svojega moža zelo cenim zaradi vsega kar naredi. Sploh ker vem, da to zanj ni samoumevno.
Zase lahko rečem, da je gnezdenje dediščina od doma. Mami me je od malega uvajala v gospodinjstvo. Njeno mnenje je bilo, da se mora mlada ženska znajti in da je težko, če se mora šele takrat vse naučiti. O, kako mi je šla na živce, ko mi je težila, naj si že končno posesam sobo. Takrat me mački prahu v kotih sobe niso prav nič motili, važno, da sem imela svoj fotelj in knjigo v rokah. Pa je bila mami vztrajna. Tudi v drugih rečeh je bila. Že zgodaj sem likala perilo, pa pomagala pri kuhanju, sesanju itd. Čeprav mi je bilo takrat to muka, sem danes mami prav hvaležna, saj se zaradi nje veliko bolj znajdem. Tudi jaz želim tako dediščino zapustiti svojim otrokom.
Že dolgo pred poroko sem sanjarila o svojem gospodinjstvu. Komaj sem čakala, da bom kraljica v svoji kuhinji, da bodo stvari urejene po mojem okusu. Zbirala sem stvari, ki jih bom odnesla v svoj dom – na primer kompleta skodelic, ki sem ga za rojstni dan dobila od sestre, do poroke nisem hotela uporabljati. Pri tem sem bila izbirčna, nisem hotela stvari, ki mi niso bile všeč ali pri srcu. Na živce mi je šlo, ko smo doma uporabljali star komplet kavnih skodelic, ta boljši pa je stal v omari za posebne priložnosti, ker ga je bilo drugače škoda. A ni lepo dnevno uživati v takih malenkostih?
Po poroki je stvar drugačna od pričakovanj. Lastno gospodinjstvo ni mačji kašelj. Vseeno pa mi je to delo v veliko veselje. Ker nama je zelo prijetno v lastnem domeku.
Iz rožnega vrta 