A poznate tisto, ko se učiš dolge dneve in imaš občutek, da nikamor ne prideš in da nikoli ne boš predelal snovi in sploh ne boš imel časa še ponovit?
A poznate tisto, ko ti na koncu celo uspe predelati, pa na hitro ponoviti? In potem se spraviti v posteljo dovolj zgodaj, da bi bil kolikor se da naspan? Pa te potem tlačijo podobe iz snovi in se celo noč obremenjuješ, kaj bi še mogel pogledati, ker bo gotovo v izpitu.
Zjutraj se zbudiš in zunaj sneži … Debeli kosmi z neznansko lahkotnostjo jadrajo po nebu proti tlom. In edina stvar, ki si jo tisti trenutek želiš, je sedet s knjigo v rokah na kavču in ves dan delat nič …
Ampak ne. Tebe čaka najprej izpit in potem še ves dan “laufanja” po mestu za raznimi opravki. Na pot se spraviš prej kot navadno, še dobro, kajti na cesti v velikem mestu je 10 cm snega (ki je bolj voda kot sneg). Pa vseeno trola toliko zamuja, da ves zadihan priletiš v predavalnico. Nervozi zaradi čakanja se pridruži nervoza zaradi zamujanja, vse skupaj pa se doda na nervozo zaradi obilice snovi v glavi (ki pa se je niti slučajno zdaj ne moreš spomnit).
In prisopihaš v predavalnico in z neznanskim olajšanjem ugotoviš, da je profesorica pozabila, da je točno tisti dan razpisala izpitni rok. Čez 15 minut, ko vseeno prinese izpite, si poskušaš iz glave izbrskati vse možne informacije, ki si jih kdaj prebral, ali pa jih nisi nikoli prebral, jih spravit v neko smiselno obliko in odgovorit na vprašanja.
A poznate to? No, točno to se mi je zgodilo prejšnji petek.
In a poznate tisto, ko veš, da verjetno še dva tedna ne bo rezultatov izpita, pa vseeno čisto za vsak slučaj preveriš? In izpisana ocena kar ne gre v glavo? In se poskušaš spomnit, kaj točno je že bilo na izpitu, in na koncu ugotoviš, da si verjetno pa res znal za devet.
A poznate to? No, točno to se mi je zgodilo danes.
Jupiii! Takšna stvar ti pa res da motivacijo za naprej. 🙂
Iz rožnega vrta 