Trikrat na dan …

… čas za naju.

Takoj po poroki sva z možem imela časa za naju kolikor se nama je zahotelo. Skoraj en mesec nisva imela nujnih obveznosti, obiske in druge aktivnosti pa sva načrtovala sproti in po najinih željah. Potem pa se je začel faks, vse več drugih stvari sva imela na urniku in tako sva začela iskati čas za naju. Včasih ga je bilo več, drugič manj in tudi se je kdaj zgodilo, da sva se za kak dan oddaljila eden od drugega. Pa sva si potem vzela kak večer ali dan, da sva nadoknadila za nazaj.

V zadnjem času pa je najin urnik vedno bolj natrpan. Mož ima veliko dela za faks doma, jaz pa trikrat na teden hodim na teren za magistrsko nalogo, dvakrat pa na študentsko delo. Domov prihajam precej utrujena, vse delo pa nama pobere veliko časa. Potem so tu še druge popoldanske in večerne aktivnosti, ki jih nočeva zamuditi, saj naju sprostijo. Ob vsem tem tempu sva ugotovila, da nama ne bo ostalo nič časa za naju, če ga ne bova vključila v urnik. In sva naredila načrt. Trikrat na dan bova vsaj par minut preživela en z drugim, pa pustila vsakršno delo in druge stvari ob strani.

1. Fruštik

Že, ko sva stanovala v istem študentskem domu, sva večkrat skupaj zajtrkovala. Leto pred poroko, ko sva živela vsak v svojem kraju, sem zaročenca velikokrat zjutraj, na poti na faks, poklicala in zbudila. To nama je dalo nek občutek povezanosti že navsezgodaj. Po poroki je bila ena prvih “obveznosti” skupen zajtrk. In nikoli ga nisva zamudila. Tudi ob petih zjutraj, če je bilo treba, sva sedela skupaj za mizo, pa čeprav eden ni jedel in je šel potem nazaj spat. Se zgodi, da je fruštik bolj na hitro, da nama ne uspe do konca spiti čaja ker se nama mudi, vendar je neprecenljivo, da skupaj začneva dan.

2. Tea time

Ne nujno ob petih. Ne nujno ob čaju (no, mož ga skoraj zagotovo pije, saj je velik navdušenec nad vsemi vrstami pravega čaja, še najbolj nad zelenim japonskim). Pač enkrat sredi dneva se skupaj usedeva na kavč, se sprostiva, odmisliva druge stvari in se posvetiva en drugemu. Kako sva, kaj se dogaja v nama. Spomniva se, da sva poročena, si poveva, da se imava rada in to dejstvo naju napolni z veseljem in energijo. Tudi rešiva kak problem, če naju mori. Predvsem pa sva en ob drugem.

Zakaj, tukaj ni kosila? Trudiva se, da kosilo jeva skupaj, včasih pa nama urnik tega ne dopušča. Vendar sva pri kosilu vedno zaposlena tudi z drugimi stvarmi – kuhanjem, če jeva zunaj pa itak ni intimnega ozračja. Takrat greva težko na globoko, najin pogovor pa se največkrat vrti okrog dela in vsakdanjih dogodkov. In tudi to je pomembno (ni pa dovolj).

3. Čas pred spanjem

Jaz sem jutranja ptica, mož pa bolj medvedje sorte, aktiven ponoči. Dejstvo, da bi on delal zvečer, ko jaz tudi gledat več ne morem in bi zato šla spat sama, sem zelo težko sprejela. Šele, ko mi je potožil, da ga res omejuje, če ne more delat ko ima zagon, sem dojela, da morava sprejet kompromis. Včasih grem spat sama, vendar si on odtrga pol urce od dela in me “da spat”, kot se pošali. Vidim, da mu nikoli ni žal tega časa, in zato je lažje. Dan zaključiva z molitvijo, pogovorom o dnevu, kaj se naju je dotaknilo, objemom, crkljanjem, včasih pa od utrujenosti samo zaspiva. Najlepše pa je, ko se lahko ves večer žgečkava, šaliva in smejiva. Tako dan začneva in zaključiva skupaj, povezana.

Uspeva nama! Dejansko se načrta drživa in sva si blizu kljub natrpanem vsakdanu. In neverjetno, tudi druge obveznosti lažje opravljava, kljub temu, da imava “manj časa” zanje. Ker je čas koristno razporejen. Upam, da nama bo uspevalo tudi ko bova v službi in bodo z nama še otroci. Da nama bo to sveti čas, nujen za najin odnos.

Moram?

A je odraslost mogoče definirana z besedo “moram”? Če je, potem sem odrasla. Definitivno.

Pred tremi tedni se je zaključilo izpitno obdobje. Naredila sem zadnji izpit, oddala prijavo magistrske. In potem na vsem ljubem svetu nisem imela nič za delat. “No, to ni res,” se oglasi v moji glavi. Res sem potem imela še en manjši izpitek, pa goro gospodinjskih opravil, pa odstranitev modrostnih zob (nočna mora še en teden potem). Uredila sem slike v album, stokrat pobrisala prašne police … Ampak ko sem se vsedla in brala, ali pa na netu brala vse o doulah (oboje kar koristna stvar po mojem mnenju), me je še vedno nekje glodal en občutek moram.

Moram kaj?

Se lotit česa koristnega.

Kaj pa je to koristno?

Hmmm. Za faks? (Lahko se že lotim magistrske – čeprav imam časa leto in pol – da mi ne bo voda v grlo tekla. Ali pa naslednjega izpita, ki bo enkrat aprila.) Ali pa izobraževanja za življenje? (No, to je bil tisti dan z doulami – obkljukano kot koristno.)

Poznate Goluma iz Gospodarja prstanov? Počutila sem se točno tako kot on takrat, ko se je v glavi boril z dvema glasovoma, dobrim in slabim.

Težak občutek, ta moram, ki ne da miru. Le kdaj sem se ga navzela in kako naj se ga znebim? Glede na to, da ni ravno koristen, ga kar ne morem šteti kot dokaz odraslosti. Prej bi rekla (takole na hitro), da postaneš odrasel, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja in za svojo družino (ko si jo ustvariš). Odgovornost pa ni enako moram. Čeprav je povezano.

Kakorkoli …

Pogovor z dvema prijateljicama. Ena je oznanila, da gresta s fantom na Tenerife. Da midva razmišljava o Irski, sem dodala jaz. Tretja pa je rekla: “O, kako vam je lepo. Mi gremo pa samo na morje. Zaradi otrok.”

SAMO na morje?!?!? In ob tem so me preplavili občutki, spomini. Kako dolgo že nisem bila na morju! Do mature sem bila praktično vsako leto na morju vsaj za en teden. S svojo ali pa prijateljičino družino. Vroče noči v novih prostorih. Prebudi te čudoviti zvok škržatov. Fruštik zunaj. V ozadju šumenje morja. Vonj mediteranskih rastlin. Žgoče sonce. Knjiga v senci na plaži. Morje. Pa morje. Pa morje. Lebdim v vodi. Čutim, kako voda drsi skozi prste. Zvoki se popolnoma spremenijo, ko se potopim. Zunaj veter, šumenje, vreščanje otrok, galebi (o galebi! ko jih včasih vidim sredi celine v mestu, me odnesejo na morje), škržati. V vodi vse zadušeno, poslušaš zvoke morskega dna, velikega telesa – vode, poslušaš ribe, rake, školjke … Ves dan bi lahko gledala lesketanje sonca na nagubani gladini. Zvečer hladen tuš. Sprehod po mestu. Sladoled. Plaža je zapuščena, mirna, čisto drugačna. In če se naslednje jutro dovolj zgodaj zbudiš, greš lahko gledat sončni vzhod.

To je zame morje. Počitek in sprostitev. Ko ne razmišljaš, kaj pa zdaj moraš narediti, ampak se prepustiš trenutnemu navdihu. Ko je edina skrb ta, da bo prehitro dan, ko boš moral domov. Ko uživaš v pogovorih, družabnih igrah, norčijah s tistimi, ki so poleg tebe (najboljše, če so najdražji, a ne 😉 ). Ko uživaš v naravi, ki je okrog tebe. Kako lepo diši tista suha trava blizu plaže – doma ne nobena tako lepo! Kakšna lepa pisana polžka sta na njej! Od galebov bi se lahko učila prepuščati se – v zraku samo so. Nosi jih veter. Poglej veverica! Čisto navajena je ljudi. Če bi imela veselje do plazilcev, pa je to pravi raj za kuščarice in kače.

Morje. Od mature sem bila dvakrat. Enkrat kot prostovoljka z bolniki in invalidi, drugič na terenskih vajah s faksom (prvič in verjetno edinkrat sem se v morju kopala pred in po kolokviju 😉 ). Zelo lepi izkušnji obe. Vendar sem obakrat imela veliko dolžnosti in se nisem mogla sprostiti. In glede na to, da se v meni vedno bolj nalaga občutek moram, bi verjetno potrebovala eno dolgo obdobje pravega morja.

Nedelja

Kdo še spoštuje nedeljo? Koliko je ljudi, ki v nedeljo ne delajo za službo (tiste, ki imajo nedeljski razpored dežuranja, tukaj ne štejem), šolarjev in študentov, ki se v nedeljo ne učijo? Koliko je ljudi, ki v nedeljo ne gredo v trgovino (pa tudi če kaj manjka za kosilo)? Mam, ki ne likajo oblek za šolo in službo naslednji dan? In ne dajo prati še enega stroja perila, ker je pač cenejši tok? Verjamem (upam) vsaj, da se generalnega čiščenja loti malokdo.

Mar se res več ne moremo ustaviti v tem svetu in zadihati? Koliko so zares pomembne stvari, za katere se nam zdi, da jih na vsak način moramo narediti neko nedeljo? Spomnim se tednov, ko so dnevi leteli, jaz sem bila od dela vsak dan bolj prekurjena in samo čakala, kdaj bo tega konec. Bilo je veliko nedelj, raznih praznovanj s sorodniki ali družinskih izletov, ko sem bila živčna, nesproščena ali celo prej odšla. Delat. Se učit. Ampak enkrat se moramo ustaviti. Naše telo in duh nujno potrebujeta počitek. Še Bog je sedmi dan počival, potem ko je ves teden delal svet. In tudi nam je namenil ta dan za počitek. Nimam pojma, kakšni so bili rezultati vseh tistih tednov in nedelj. Vem pa, da ni bilo vredno zapraviti te možnosti za počitek in družino. Zdaj mi je žal, da tistih nedelj nisem vzela zares. Se naspala, šla na sprehod, brala, karkoli. In kakšne bi bile posledice? Verjetno ne zelo negativne. Spočita bi mogoče celo več in lažje naredila.

In celo zdaj delam. Že ves dan sem z mislimi bolj ali manj pri seminarju, ki ga moram napisati do petka. Mož ima jutri oddajo projekta in dela (in jaz mu pomagam z maketo). Prej sem dala perilo v stroj (ker je cenejši tok kot jutri dopoldne, pa reees je skrajni čas, da se opere). Dopoldne sva šla v trgovino (samo po ribe za kosilo. Z izgovorom, da imava premajhen zamrzovalnik, da bi jih kupila včeraj.). Vendar je danes vseeno majčkeno drugače.

Včeraj zvečer sva se z možem pogovarjala o nedelji. In ugotovila točno to – da jo premalo spoštujemo, ter da si želiva imeti pravo nedeljo. Razmišljala sva, kaj nama je pomembno. Dopoldne sva šla k maši. Zdi se nama pomembno, da to ne postane “opravek”. Maša je bistvo nedelje in tako je zavzela osrednji dogodek dopoldneva. Potem sva skuhala kosilo. Skupaj, se med tem pogovarjala in se imela fajn. In popoldne sva šla na sprehod. Bila skupaj, kot družina. Zvečer so se na čaju oglasili moževa sestra, brat in sestrična. To je to. Želim si, da bi bile vse nedelje take. Nekaj dela je pač neizogibnega (s skrbnim načrtovanjem je tega lahko manj). Še vedno pa si lahko narediva nedeljo lepo in se tudi spočijeva.

“In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.” 1 Mz 2,3