Vranje gnezdo

Umetelno spleteno gnezdo in v njem modrozeleno jajce. Resnična lepota narave.

Danes sem doživela izjemno lepo presenečenje. Pod našim blokom, naravnost pod najino teraso, na vrhu drevesa, si je neka vrana zgradila gnezdo. Kar ne morem verjeti, kakšen privilegij imam. Vranja gnezda je zelo težko videti – navadno so visoko v drevesnih krošnjah, varno skrita pred pogledom. Da bi ga pa lahko gledala z vrha! Neprecenljivo! Kakšna umetnina je to! (In če pomislim, da ima na voljo samo kljun …) Velike vejice je prepletla najprej, notri umetelno, kot košarico, vdelala manjše, vse skupaj pa udobno postlala s suho travo in nečim, podobnim vati – veliko rastlin ima okrog semen nežna vlakna, npr. srobot in bolj znani bombaž. Vrana si je uredila nadvse prijeten (zanjo seveda) domek. In vanj znesla jajce. Vse to se je seveda dogajalo več dni, danes sem šele opazila. Kako potrpežljivo mama vrana sedi, kar načakala sem se, da je odšla. V času valjenja bo zanjo skrbel samec in ji prinašal hrano. Upam, da bo izlegla še kakšno jajce, navadno jih je v gnezdu 3 do 6. Po približno treh tednih pa se bodo izvalili mladički. To bo veselje! Še en mesec bodo v gnezdu, potem pa se počasi osamosvojili. Nekaj let nazaj sem videla vranjega mladiča na tleh in verjetno njegovo mamo na bližnjem drevesu. Mali se je očitno učil leteti, saj kar ni in ni mogel v zrak. Mama mu je prigovarjala: “Pridi že!” Mali njej nazaj: “Ne morem! Ne znam! Ne upam!” Užitek je bilo gledati njegove poskuse in tako brihtno komunikacijo z mamo.

Ko je mož slikal vrano, ga je prav premeteno gledala. Kot da bi hotela oceniti, če je potencialni sovražnik.

Na splošno so vrane zelo zelo pametne živali. Vrana je prehranski oportunist, kar pomeni, da se prehranjuje z vsem, kar najde in ji tekne. V mestih tako brskajo po smeteh, ravno zadnjič je ena iz bio-smetnjaka, ki ga imava na terasi, “ukradla” ribje ostanke. Polže, školjke, rakce mečejo iz velike višine na tla, da se razbijejo, trše orehe pa kar pred avte, da jih ti strejo. V križiščih pri rdeči luči na semaforju pa hrano poberejo. So pa tudi nadvse previdne. Ko sem v parku, kjer so vse živali zelo navajene človeške bližine, hranila ptičke in veverice – oboji so mi jedli iz roke, je zraven prišla tudi vrana. Na vse načine sem jo poskušala zvabiti k meni, pa se ni dala. Brihtno je gledala in me ocenjevala, bližje kot na meter in pol varnostne razdalje pa ni šla. Še ko sem ji vrgla lešnik se je najprej umaknila pred njim. Tukaj na terasi pa podobno. Lani sem ji v prozorno zaprto plastično škatlo nastavila arašide, saj me je zanimalo, kako ji jo bo uspelo odpreti – če se bo sploh lotila. Škatla je bila precej hitro prazna, nikakor pa mi je ni uspelo zalotiti pri delu. Največkrat se je gostila zgodaj zjutraj, ko so bile rolete še spuščene. Skozi steklo namreč vidi v sobo in če je kdo notri jo takoj popiha.

Čudovita žival! Veliko ljudem so vrane zoprne, grde, tečne s svojim krakanjem. Se strinjam, da je marsikateri ptič bolj prisrčen in luškan, vendar vrana takšna pravzaprav noče bit. Ona je gospa. Ko paradira po ograji najine terase, se pokaže v vsej svoji veličini. S svojim zelo inteligentnim pogledom pa prav sprašuje: “Me spoštuješ?” O, ja, vredna je občudovanja. Mogoče pa prav zato ni priljubljena?

Rožni vrt se prebuja

Medtem ko čakam, da se na terasi razcvetijo žafrani, hrušica (ki ji pri nas rečemo storžki), tulipani in druge pomladne rožce, rožni vrt ne spi. Na okenskih policah pridno kalijo začimbna zelišča, pa tudi paprika in paradižnik. Mojo neučakanost po bolj živahnih barvah v naravi pa zelo uspešno kroti amarilis. Letos se mi je res lepo zahvalil za lanskoletno nego. Čez poletje sem ga imela na terasi, včasih kar malo pozabila nanj, ko sem se spomnila pa ga zalila z gnojilom za cvetoče rastline. Jeseni sem ga nehala zalivati, ga postavila na stopnišče z malo svetlobe in čakala, da se posuši. In je trajalo. In trajalo. Ko bi bila čebula brez listov, bi jo za teden ali dva postavila v temo, zalila in počakala, da požene. Pa je, še preden je odvrgla stare liste, pognala cvetna stebla. Na štirih čebulah kar devet! In vsa stebla z vsaj štirimi cvetovi. Prekrasen je! Čisto ponorel.

Hipperastrum amaryllis

Sicer pa je pomlad v polnem zagonu. Prejšnji vikend sva bila pri mojih domačih, ta vikend pa pri moževih. Na deželi, v naravi. Čudovit vikend, res sprostitev. Obakrat sva se potepala po naravi. Nisva za v mesto. Čimprej morava ven.

         

Moram?

A je odraslost mogoče definirana z besedo “moram”? Če je, potem sem odrasla. Definitivno.

Pred tremi tedni se je zaključilo izpitno obdobje. Naredila sem zadnji izpit, oddala prijavo magistrske. In potem na vsem ljubem svetu nisem imela nič za delat. “No, to ni res,” se oglasi v moji glavi. Res sem potem imela še en manjši izpitek, pa goro gospodinjskih opravil, pa odstranitev modrostnih zob (nočna mora še en teden potem). Uredila sem slike v album, stokrat pobrisala prašne police … Ampak ko sem se vsedla in brala, ali pa na netu brala vse o doulah (oboje kar koristna stvar po mojem mnenju), me je še vedno nekje glodal en občutek moram.

Moram kaj?

Se lotit česa koristnega.

Kaj pa je to koristno?

Hmmm. Za faks? (Lahko se že lotim magistrske – čeprav imam časa leto in pol – da mi ne bo voda v grlo tekla. Ali pa naslednjega izpita, ki bo enkrat aprila.) Ali pa izobraževanja za življenje? (No, to je bil tisti dan z doulami – obkljukano kot koristno.)

Poznate Goluma iz Gospodarja prstanov? Počutila sem se točno tako kot on takrat, ko se je v glavi boril z dvema glasovoma, dobrim in slabim.

Težak občutek, ta moram, ki ne da miru. Le kdaj sem se ga navzela in kako naj se ga znebim? Glede na to, da ni ravno koristen, ga kar ne morem šteti kot dokaz odraslosti. Prej bi rekla (takole na hitro), da postaneš odrasel, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja in za svojo družino (ko si jo ustvariš). Odgovornost pa ni enako moram. Čeprav je povezano.

Kakorkoli …

Pogovor z dvema prijateljicama. Ena je oznanila, da gresta s fantom na Tenerife. Da midva razmišljava o Irski, sem dodala jaz. Tretja pa je rekla: “O, kako vam je lepo. Mi gremo pa samo na morje. Zaradi otrok.”

SAMO na morje?!?!? In ob tem so me preplavili občutki, spomini. Kako dolgo že nisem bila na morju! Do mature sem bila praktično vsako leto na morju vsaj za en teden. S svojo ali pa prijateljičino družino. Vroče noči v novih prostorih. Prebudi te čudoviti zvok škržatov. Fruštik zunaj. V ozadju šumenje morja. Vonj mediteranskih rastlin. Žgoče sonce. Knjiga v senci na plaži. Morje. Pa morje. Pa morje. Lebdim v vodi. Čutim, kako voda drsi skozi prste. Zvoki se popolnoma spremenijo, ko se potopim. Zunaj veter, šumenje, vreščanje otrok, galebi (o galebi! ko jih včasih vidim sredi celine v mestu, me odnesejo na morje), škržati. V vodi vse zadušeno, poslušaš zvoke morskega dna, velikega telesa – vode, poslušaš ribe, rake, školjke … Ves dan bi lahko gledala lesketanje sonca na nagubani gladini. Zvečer hladen tuš. Sprehod po mestu. Sladoled. Plaža je zapuščena, mirna, čisto drugačna. In če se naslednje jutro dovolj zgodaj zbudiš, greš lahko gledat sončni vzhod.

To je zame morje. Počitek in sprostitev. Ko ne razmišljaš, kaj pa zdaj moraš narediti, ampak se prepustiš trenutnemu navdihu. Ko je edina skrb ta, da bo prehitro dan, ko boš moral domov. Ko uživaš v pogovorih, družabnih igrah, norčijah s tistimi, ki so poleg tebe (najboljše, če so najdražji, a ne 😉 ). Ko uživaš v naravi, ki je okrog tebe. Kako lepo diši tista suha trava blizu plaže – doma ne nobena tako lepo! Kakšna lepa pisana polžka sta na njej! Od galebov bi se lahko učila prepuščati se – v zraku samo so. Nosi jih veter. Poglej veverica! Čisto navajena je ljudi. Če bi imela veselje do plazilcev, pa je to pravi raj za kuščarice in kače.

Morje. Od mature sem bila dvakrat. Enkrat kot prostovoljka z bolniki in invalidi, drugič na terenskih vajah s faksom (prvič in verjetno edinkrat sem se v morju kopala pred in po kolokviju 😉 ). Zelo lepi izkušnji obe. Vendar sem obakrat imela veliko dolžnosti in se nisem mogla sprostiti. In glede na to, da se v meni vedno bolj nalaga občutek moram, bi verjetno potrebovala eno dolgo obdobje pravega morja.