narava, pomlad, Uncategorized

O letnih časih

Vedno, ko je bilo govora o letnih časih, sem bila nekoliko v zadregi. Rada bi rekla, da obožujem jesen, a ob misli na mrzli, pusti, mokri november enostavno nisem mogla. Obožujem začetek jeseni. Tople septembrske dneve, bogate z barvami, dišeče po dobrem, polne pridelkov, jutranje meglice skozi katere zlati sonce … In živo pisane barve na drevesih oktobra, šumenje suhega listja okrog gležnjev, zlato jutranjo roso na pajkovi mreži. Potem pa pride november, z ledenim dežjem, vetrom, pred katerim te ne zaščiti nobena “windproof” jakna, barv več ni, vonjave izginejo, odpadejo še zadnji listi z jablan (ki se do zadnjega upirajo), mraz in slana. Pa vseeno ta mesec štejemo k jeseni. Hmmm …

 

IMG_8374
Septembrsko jutro na Golovcu.

In enako je pomladi. Marca, ko imamo že poln kufr zime, si rečemo: “Oo, zdaj je pa pomlad, zdaj bo pa vse drugače!” Pa čakamo še cel mesec, preden pomlad pokaže svojo zeleno barvo. Čisto drugače pa je maja, ko se razcvetijo travniki in z vsemi čuti uživamo zelenino okrog nas.

J. R. R. Tolkien je bil velik ljubitelj narave. Imel je velik smisel za opazovanje in opisovanje narave, kar izvira iz njegovega otroštva, ko ga je mati doma poučevala o botaniki. V profesionalni karieri se sicer ni ukvarjal z naravoslovjem, se pa ta ljubezen vidi v njegovih knjigah, v pozornosti, s katero opisuje svet, povečini neokrnjen ali skrbno obdelan, v junakih, ki naravo dobro poznajo, jo ljubijo in spoštujejo. In prav ljudstva v njegovih knjigah uporabljajo drugačne letne čase, ki pa so po mojem mnenju veliko bolj smiselni. “Našim” štirim so “dodala” še dva. (Mož me je tukaj spomnil na pomen jezika. Vsak letni čas in prehode med njimi doživljamo drugače in ni vseeno, kako stvar poimenujemo. Tolkien – jezikoslovec – je bil na to še posebej pozoren. Ampak tukaj razprava preide že v filozofske vode, kar pa prepuščam kom drugemu.)

Takole grejo letni časi ljudstev srednjega sveta, ki se ravnajo po numenorskem koledarju.

letnicasi-01-01-01

Če dobro pomislimo, je logično. Marca se narava prebuja. Sok se začne pretakat po rastlinah, iz zalog se energija prenese v brste in nekje med marcem in aprilom se prebujajo nežni listki, prvi cvetovi. Na vrtu se začnejo priprave, prst je še mrzla in le počasi lahko začnemo s sajenjem bolj hladnoljubnih rastlin. Zato pa v hišah gojimo sadike, očarani spremljamo, kako iz semen klije novo življenje. Ali ni kalitev zelo primerno ime?

In potem sledi pomlad. En kup pregovorov imamo, ki govorijo o črki R v imenu mesecev. Maj je že brez te črke … Zelenje se je že dobro razbohotilo, prst na vrtu se ogreje že za bolj razvajene vrtnine, kot so plodovke in stročnice, mi pa vsi veseli začenjamo sezone piknikov in izletov. V pomlad po Tolkienu spada tudi junij. Seveda bi vsi radi imeli čiiim daljše poletje in junij kot poletni mesec malo tolaži to željo, pa vendar. Prav vsako leto hočem junija prepričat samo sebe, da je vendar res že poletje, naj končno enkrat ne “zamudim” tega meseca. Pa mi ne uspe. Poletje zame pomeni vročino, kratke hlače, morje, počitnice, prav ničesar od tega pa junija še ni. Šola in počitnice se končajo šele konec meseca (in večini ljudi to precej kroji življenje), morje je še mrzlo, zjutraj, na poti v službo, pa še vedno nosimo jopo. Zakaj torej ne bi juniju lepo rekli pomlad in jo užili do konca?

O poletju ne bom zgubljala besed. Vedno je prekratko. (Če poslušaš stare tetke in medije, tudi vedno prevroče in premrzlo. 🙂 ) Hribi, morje, kampiranje ali samo sprehodi po gozdu,  ki si jih zaradi počitnic in dopustov lažje privoščimo. Edina stvar, ki jo poleti pogrešam je domače sveže sadje. Tega pa v nekem obdobju res primanjkuje.

In potem jesen. Novi začetki, vedno sem jeseni dobila nov zagon. Mene novoletni sklepi nikoli niso ganili, sem jih pa vedno delala jeseni (se pravi septembra in oktobra). In ta čudovita narava, ki se je ne morem naveličati. Kar vleče me, da izkoristim še zadnje tople dneve, ki kar kličejo po pustolovščinah.

Potem pa mretje. Narava se pripravlja na počitek. Vreme tudi nas prisili, da se umirimo, zadržimo notri, na toplem, ob čajčku in dišečih piškotih, se povežemo med seboj.

Zima zaključi letni krog narave. Vse počiva, spi … Ko bi le spet bilo toliko snega kot v mojem otroštvu…

Jaz vsaj zase poimenujem letne čase tako. In nisem več v zadregi. 🙂

Advertisements
Uncategorized

Gnezditveni nagon

Kaj je lepšega, kot čist, urejen in domač domek. Po mojem se bi s tem strinjalo večino žena/žensk. Pa tudi moški, čeprav jih velikokrat (neupravičeno) označimo za nemarne, zelo cenijo urejen dom.

Pri živalih je gnezditveni nagon običajen. Volkulja med brejostjo išče primerna mesta za brlog, kjer bo povrgla mladiče. Ta mesta so navadno precej nedostopna in skrita. Volkulja po potrebi malo skoplje in mesto naredi primernejše. Navadno si pripravi več takih mest in ob svojem času izbere najbližjega. V katerega od ostalih pa preseli mladiče, ko so za to dovolj stari.

Vsi vemo, s kakšno natančnostjo se gnezd lotijo ptički. Čudovito je zgodaj spomladi gledati ptičke, ko v kljunčkih nosijo ves mogoči material, ki ga bodo vpletli v gnezdo (žal se vmes najde tudi plastika, ki jo ljudje nemarno puščamo v okolju). Ob pogledu na umetelno prepletena gnezda se lahko samo čudimo. Nekaj posebnega je gotovo ptič utičar iz severne Avstralije. Da samček privabi svojo samičko, naredi gnezdo – kot utico, njeno okolico pa okrasi. Pri tem uporabi vsemogoče predmete živih barv.

Tudi pritlikave miši so prave umetnice. Njihova gnezda v velikosti teniške žogice so natančno spletena iz travnih bilk, stoji – ali bolje, visi – pa nikjer drugje kot … med travnimi bilkami!

Harvest-mouse-smelling-air-for-danger-after-leaving-nest-

To je le nekaj meni ljubih primerov, kako čudovito si domek uredijo živali.

Mislim pa, da tudi pri ljudeh (predvsem pri nežnejšem spolu) obstaja gnezditveni nagon. So obdobja, ko me prime in pospravim celotno stanovanje. Mož me včasih debelo gleda: “A nisi že včeraj pometala?” Pa potem, ko vidi, koliko smeti se nabere, razume. In pobrišem prah na policah, poravnam blazine na kavču, postavim šopek rožic na mizo … Enostavno me moti, če imava nastlano. Tudi posteljo zjutraj obvezno postiljava.

Pa ni vedno tako enostavno. Včasih se mi ne da. Drugič nimam energije. Tretjič je toliko drugi stvari, ki so pomembnejše (so ali pa niso). To so predvsem obdobja, ko me veliko ni doma. Takrat se nama po mizah nabirajo stvari, ki sva jih rabila nekaj dni nazaj in razni računi. Nad kuhinjsko korito se je vedno težje spravit, ker je v njem vedno več stvari. Koš s plastično embalažo grozi, da bo kar skočil iz omare. V kopalnico pa raje ne bi spustila gostov (kljub temu, da mož pravi, da imam neobičajno visoke standarde). Ampak ta “svinjarija” mi ni všeč, v takšnem se ne počutim dobro. Slej ko prej pride dan, ko se spet vse sveti, jaz pa utrujena vendar vesela zvečer sedim na kavču, mož poleg mene pa pravi: “Lepo je v čistem domu. Cenim to.”

Da ne bo pomote. Mož ne sedi vse dneve na kavču in gleda TV (ki ga sploh nimava 🙂 ). Je zelo dober v gospodinjstvu. Doma so bili otroci sicer precej razvajeni in tako je nevajen gospodinjskih opravil prišel v zakon. Prizna, da mu je včasih težko, ko mora pomiti posodo, vendar to vseeno naredi. Pred poroko sva se sicer pogovarjala o gospodinjskih opravilih in delitvi odgovornosti, vendar si takrat ne znaš prav predstavljati. Ni težko takrat reči: “Vsako jutro ti bom z avta očistil sneg.” Ko pa je to res treba, je veliiiko težje. Prijateljica me je zadnjič vprašala (pa ni bila prva), kako nama gre gospodinjstvo in delitev opravil. V redu. Mislim, da večjih težav nimava. Itak se zgodi, da ima eden občutek, da dela več kot drugi in je zaradi tega slabe volje. Večino pa si lepo razdeliva. Jaz počnem stvari, v katerih se mož ne znajde najbolje ali jih ne mara prav, mož pa tiste, ki meni niso najbolj pri srcu. Veliko pa narediva tudi skupaj. Zadnjič sva se recimo oba lotila kopalnice. Bilo je prav zanimivo videti, kako se razlikujeva v načinu čiščenja, mogoče sva morala kdaj zamižati na eno oko, na koncu pa sva ugotovila, da je kopalnica zelo zadovoljiva ne glede na način. Ko sva bila oba zelo zaposlena z izpiti sva sprva poskusila metodo eden kuha – drugi pomiva. Pa je bilo veliko lepše, če sva kuhala oba in prav tako tudi pomivala. Svojega moža zelo cenim zaradi vsega kar naredi. Sploh ker vem, da to zanj ni samoumevno.

Zase lahko rečem, da je gnezdenje dediščina od doma. Mami me je od malega uvajala v gospodinjstvo. Njeno mnenje je bilo, da se mora mlada ženska znajti in da je težko, če se mora šele takrat vse naučiti. O, kako mi je šla na živce, ko mi je težila, naj si že končno posesam sobo. Takrat me mački prahu v kotih sobe niso prav nič motili, važno, da sem imela svoj fotelj in knjigo v rokah. Pa je bila mami vztrajna. Tudi v drugih rečeh je bila. Že zgodaj sem likala perilo, pa pomagala pri kuhanju, sesanju itd. Čeprav mi je bilo takrat to muka, sem danes mami prav hvaležna, saj se zaradi nje veliko bolj znajdem. Tudi jaz želim tako dediščino zapustiti svojim otrokom.

Že dolgo pred poroko sem sanjarila o svojem gospodinjstvu. Komaj sem čakala, da bom kraljica v svoji kuhinji, da bodo stvari urejene po mojem okusu. Zbirala sem stvari, ki jih bom odnesla v svoj dom – na primer kompleta skodelic, ki sem ga za rojstni dan dobila od sestre, do poroke nisem hotela uporabljati. Pri tem sem bila izbirčna, nisem hotela stvari, ki mi niso bile všeč ali pri srcu. Na živce mi je šlo, ko smo doma uporabljali star komplet kavnih skodelic, ta boljši pa je stal v omari za posebne priložnosti, ker ga je bilo drugače škoda. A ni lepo dnevno uživati v takih malenkostih?

Po poroki je stvar drugačna od pričakovanj. Lastno gospodinjstvo ni mačji kašelj. Vseeno pa mi je to delo v veliko veselje. Ker nama je zelo prijetno v lastnem domeku.

Uncategorized

Hrepenenje

V meni je shranjeno eno ogromno hrepenenje. Ko mu pustim, da me prevzame, je že skoraj boleče. Ko te hoče raztrgat in se ti zdi, da je tvoj jaz odvisen od njegove izpolnitve.

Zato ga navadno raje zavijem v odejo in ga spravim spat. A kaj, ko, tako kot otroci, med spanjem raste.

Začelo se je, ko sem nekim sanjam rekla: “Kaj pa če? Mogoče pa zdaj lahko.”

Hja no, nekaterih niti pač nimamo mi v rokah. So stvari, ki jim svoj čas določi ljubi Bog. In tako me Bog uči potrpežljivosti. Uči me prepuščanja, dopuščanja, upanja.

Ampak hrepenenje se prebudi, ko vidim to srečo pri drugih, o njej berem v knjigah, ko vidim, kako zlorabljeno je včasih. Boli, ko vidim, kako mnogi to tako uničujejo, ubijajo. Jezna sem na ljudi, ki mi dajo slutit (vedet?), da se mi še nekaj časa ne bo izpolnilo. Hkrati v trenutku obožujem ljudi, ki mi dajo upanje. Težko je takrat, ko neizpolnjeno hrepenenje ruši mojo ženskost.

Možek čuti to hrepenenje z mano. Mogoče je njegovo malo manjše. Lažje je, ker sva v tem skupaj. Ne razumeva se vedno, vendar lahko računava na objem. Dober prijatelj je vprašal, če je to postalo rana. Ne … Ne še. Trudim se, da bi to videla kot blagoslov. Veliko priložnost za rast najinega odnosa, za učenje o življenju, o smislu.

Prišla sem že tako daleč, da sem nehala ob vsaki priložnosti sanjariti in delati konkretne načrte za potem. Pa je res lažje. “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.” 1 Kor 13,13. Mogoče pa tokrat …

Featured image

Uncategorized

Na deževen dan

V začetku avgusta sem na Pokljuki videla ciklame. Prejšnji teden še v nižinskem gozdu. Zelo so lepe, ampak tako žalostne. Vsaj zame. Ko vidiš ciklamo veš, da prihaja jesen.

Današnji dež je tudi čisto jesenski. Mrzlo je. Enakomerno šumenje dežnih kapelj zaduši druge zvoke – prometa, (zelo glasnih) vlakov, krike vran (ki so si tudi poiskale zavetje). Dopoldne je še toliko zdržalo, da mi je veter malo prepihal oprano perilo, do konca se mora posušiti notri. Nič ne vleče ven.

Delam analize za magistrsko. Dolgotrajno in dokaj dolgočasno delo. Tako kot ta deževen dan. Vmes za sprostitev berem roman. Kriminalko, ki se dogaja v sivem zimskem Londonu – ustrezno ozračje.

Mož je oddal projekt. Oba čutiva olajšanje po končanem velikem delu. Za kosilo sva skuhala ričet, malo na zalogo in ga dala v zamrzovalnik. Potem sem pospravila po kuhinjskih omarah, plastične posodice so se mi že dolgo nabirale brez reda. Tudi kopalnica je frišno spucana.

Dan je preveč turoben za poletje. Kljub temu pa v meni ni melanholije. Na nek način sem se umirila. Dež je skoraj meditativen. Ves čas sva bila okrog, izkoristila vsak prosti dan, bila z ljudmi, ki so nama ljubi. Zdaj pa sva lahko malo sama s sabo. Lažje se spraviva k delu za faks. Vmes opraviva delo po stanovanju, ki se nama že dlje časa nabira.

Dan preživiva skupaj. Gledam ga, ko igra kitaro. Pripraviva si čaj. Gledam stojalo s sušečim se perilom sredi sobe, razmetano deko na kavču, odprto knjigo na mizi, najino poročno sliko v okvirju. Vse to sem tako dolgo čakala in hrepenela. V turobnem dnevu sem se ustavila in videla. Hvaležna sem za moža in hvaležna za najin prijeten domek.

Uncategorized

En velik končno

Featured image
Foto: Aljaž Bezjak

Eno leto in dva dni nazaj.

Zbudila sem se precej zgodaj, sama od sebe. Prej kot navadno. Sem mislila, da bom živčna. Pa nisem bila. Ležala sem v postelji, gledala po sobi in razmišljala, da tokrat zadnjič spim tukaj. Pa nisem čisto dojela kaj to pomeni. Obujala sem spomine na prejšnji dan. S sestrama in teto smo zlagale piškote v škatle.

(Prva sestra: “Joj, tega bo čisto premalo.” Pa pravi druga: “Ne, ne, dovolj bo.” Čez 15 minut prva sestra: “Oh, še preveč bo, ostalo bo.” Druga: Ja, pa se bojim, da bo zmanjkalo.”)

Zvečer sem hotela zgodaj spat. Pa so prišli še sosedje … Nisem jim mogla kar pobegniti in, iskreno, nekoliko sem bila jezna nanje, da bom premalo spala.

V sobo je prišla mami. “Kdaj imaš frizerja? Ati pravi, da mora nujno še avto oprat. Pa ne bo pravi čas nazaj. Ne vem zakaj ga ni že včeraj.” “Pusti ga, bom šla že peš. Če ne bo šel, bo samo živčen.” Namesto, da bi bila živčna jaz.

(10 let nazaj – birma. Tisto jutro sem bila tako živčna kot še nikoli prej. Tresla sem se, nič nisem mogla jesti, slabo mi je bilo … Pa me je mami dražila: “Če si tako živčna pred birmo, kakšna boš šele na poroki!”)

Pa vseeno nisem spravila veliko po grlu.

S frizerko sva sproščeno klepetali o dnevu pred mano in o stvareh, ki sodijo zraven. Ves čas mi je hodilo po glavi – se zavedaš kaj se dogaja? Daj, vtisni si v spomin ta trenutek, nič ne sme iti mimo!

Vedno sem se bala, da bo šel dan povsem mimo, da se ne bom zavedala ničesar in da se bom kasneje dneva spominjala kot meglenega.

Fotografa sta prišla za moje pojme prezgodaj. Videla sem ju skozi okno, pa se kar nisem mogla pripraviti, da bi prišla dol, da bi se že začelo. (Mogoče pa sem bila vseeno živčna.) Komaj sta spila sok, kar takoj sta hotela začeti. “Pokaži mi prstane. Pa čevlje tudi.”

Featured image
Foto: Aljaž Bezjak

Začeli so prihajati tudi drugi. Mala nečakinja se je prilepila name kot metuljček. Vesela sem bila tega. Hotela sem, da vidi, kako pomemben je zame ta dan. “No, kje je nevesta? O, še nisi v obleki?” Čakala sem prijateljico, brez nje se nisem hotela obleči. Zelo je bilo sproščeno. Afnali smo se, smejali, preprosto uživali v trenutku.

(Nadela sem si verižico, ki sem jo dobila od botra ob krstu. Zelo nežna, zlata, s srčkom. In zlate srčaste uhane, ki sem jih dobila od staršev – bili so moji prvi uhani. Simbolika se mi je zdela popolna. Kdaj drugače bi nosila ta nakit, če ne na najpomembnejši dan?)

Nato pa so vsi izginili dol, pred hišo. Le medve s prijateljico sva stali na kuhinjski klopi in škilili skozi okno. Nikakor nisem hotela zamuditi trenutka, ko bo prišel. Takrat pa sem bila živčna. Zelo. Od vznemirjenja bi skoraj padla nazaj na mizo, na pecivo, na katerem se je še sušila čokolada …

Prišel je. Prišel je! Kako je lep! Srajco in kravato sem videla že prej, na njem pa sta res zasijali. In šopek. Točno tak, kot sem si ga zamislila. Sončnice in kombiniran z modro. Kar dihati nisem mogla.

Spodaj pa so še kako dihali – smeh se je razlegal do naju zgoraj. Svaka sta uprizorila terme. V malem bazenčku sta namakala noge in mojega zaročenca vpisala na čakalno listo, pred njim so bili še vsi svatje. Ko sta “dojela”, da je prišel po nevesto, pa sta šla v hišo, pogledat če se kakšna najde. Eden je pripeljal mamino sestrično v zeleni obleki.

(Obleka je stara, od malega pa se mi je zdela popolna. Preprosto krojena in zelo elegantna. Minka je bila v njej, s klobučkom na glavi in trakom čez pas, točno takšna, kot sem si jo že leta nazaj zamislila za to priložnost.)

Ni prava. Biti mora v belem. “Oh si zahteven.” Svak je pripeljal ven mojo sestro – svojo ženo. V beli narodni noši. Spet pričkanje okrog frizure in da bi drugo. “Ja prej pa moraš še dokazat, da boš dober vinogradnikov zet.” Uganil je prave kozarce za pravo vino. “Tole vino pa po malinah diši.” “A misliš da imamo tukaj malinograd ali kaj??!”

Featured image
Foto: Aljaž Bezjak

Bila sem pripravljena. Ati me je peljal za roko proti njemu, lepemu, sijočemu. Bil je tukaj. Objela sva se, prijel me je za roko, zaplesala sva. Vsa živčnost je izginila. Odslej samo še skupaj naprej. Prav nič me več ni skrbelo. Po kosilu sva si vzela tri minutke za naju. Da sva si pogledala v duši in se objela še tam notri.

Prej je bil res lep sončen dan. Slike so prekrasne. Med dolgo vožnjo proti najini izbrani cerkvi pa je začelo deževati in ni nehalo. Vedno sem si predstavljala, da bo najin poročni dan najbolj vroč in najbolj sončen dan tistega poletja. Pa je Bog obrnil po svoje. Mimogrede, slika, ko hodiva proti cerkvi s šopkom sončnic in rumenim dežnikom je naravnost sanjska. Vsi so čakali notri.

(“Mami, če bo kdo med mašo zunaj čakal, da bo konec, se ne rabi sploh prikazat na gostiji. Resno mislim, maša je najpomembnejši del vsega dneva. Komur je kaj do naju bo v cerkvi, drugi ne rabijo prit.” In Bog je poskrbel, da so bili vsi not.)

Prišla sva v cerkev, ozrla sem se proti oltarju in zajela sapo. “Uau, Barbara, izkazala si se! Okrasitev je vrhunska!” K nama je prihitela prijateljica in teatralno začela razlagati, da tega in tega še ni, da čakamo še duhovnika, pa to pa ono in tretje. “Pomiri se ženska! Kaj zganjaš paniko? Poročim se!”

Poročna koračnica. Kolikokrat sem iz kora gledala dol in sanjala. Čakala na svoj trenutek. Enkrat sem kot priča med njo hodila proti oltarju. Zdaj pa je bila to najina koračnica! Moja! Tako težko pričakovana. Z atkom sem hodila proti njemu, ki mu bom obljubila, da bom za večno njegova.

Maša je bila čisto najina. (In “objektivno” gledano, najlepša :)) Svakinja je orglala, prijatelji so peli. Duhovnika, ki naju že dolgo poznata in spremljata, sta nama pripravila prav posebne nagovore. Samo za naju.

Podal mi je roko. Duhovnik jo je ovil s štolo. Gledal me je v oči. Oh, te najlepše oči in ta najlepši pogled.

“Sprejmem te za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest, v sreči in nesreči, bolezni in zdravju in da te bom ljubil  in spoštoval vse dni svojega življenja.”

“Sprejmem te za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta, v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.”

Smrtno resno. Do konca večnosti. S popolnim zavedanjem kaj to pomeni. Z enim srcem, popolnoma predana en drugemu.

“Sprejmi ta prstan v znamenju moje ljubezni in zvestobe. V imenu Očeta in Sina in Svetega duha, amen.”

Featured image
Foto: Aljaž Bezjak

Neizmerna sreča.

(Nečak razlaga: “Mami joka. Na levi slišim zadrgo, teta vleče robčke iz torbice. Na desni smrka ati. Pogledam naprej, bratranec požira solze, sestra pa s čisto rdečimi očmi. Pa je šla še meni solzica.” Svak razlaga: ” Vsi so jokali. Še jaz sem zašvical okrog oči. Ko pa sem videl smrkati Gašperja, sem se pa režat začel.”)

Prijatelji so zapeli You raise me up. Tako, da so šle kocine pokonci. Prižgala sva poročno svečo, ki se použiva in daje, da sveti za druge, tako kot se bova midva darovala drug za drugega in najine otroke.

Po maši smo zaradi dežja skupinsko sliko naredili v cerkvi. Gostija pa je bila itak pod isto streho, v dvorani poleg cerkve. Lepo je bilo. Sproščeno, zadovoljni so bili vsi, še najbolj zahtevni svatje. Prijatelji so pripravili program, skeč, sorodniki predstavitev najinih otroštev, prijatelj (moževa priča) pa nama je napisal in zapel pesem. Torta je bila najboljša. (“Če hočete dobro torto jo naredim, če pa hočete lepo, kičasto, z vodometi, pa pejte drugam.”) 

Na vratih stanovanja naju je pričakal plakat: mladoporočenca dobrodošla doma. Prijatelja sta nama skrbno in okusno pripravila poročni domek. Rožice, svečke, šampanjec, sadje, fruštik. Po vsem stanovanju pa listke z mislimi. Še en mesec zatem sva našla kakšnega novega.

Še dolgo je v nama odmeval vsak trenutek tistega dne. Rabila sva nekaj časa, da sva se privadila novemu statusu, priznam, jaz tudi novemu priimku. Sreča tistega dne pa je ostala. Spomin na podrobnosti počasi bledi (če se še tako trudim, tega ne morem preprečiti), ostalo pa je najpomembnejše. Ves dan je bil za naju en velik KONČNO.

Featured image
Planinski šopek ob prvi obletnici.
Uncategorized

Trikrat na dan …

… čas za naju.

Takoj po poroki sva z možem imela časa za naju kolikor se nama je zahotelo. Skoraj en mesec nisva imela nujnih obveznosti, obiske in druge aktivnosti pa sva načrtovala sproti in po najinih željah. Potem pa se je začel faks, vse več drugih stvari sva imela na urniku in tako sva začela iskati čas za naju. Včasih ga je bilo več, drugič manj in tudi se je kdaj zgodilo, da sva se za kak dan oddaljila eden od drugega. Pa sva si potem vzela kak večer ali dan, da sva nadoknadila za nazaj.

V zadnjem času pa je najin urnik vedno bolj natrpan. Mož ima veliko dela za faks doma, jaz pa trikrat na teden hodim na teren za magistrsko nalogo, dvakrat pa na študentsko delo. Domov prihajam precej utrujena, vse delo pa nama pobere veliko časa. Potem so tu še druge popoldanske in večerne aktivnosti, ki jih nočeva zamuditi, saj naju sprostijo. Ob vsem tem tempu sva ugotovila, da nama ne bo ostalo nič časa za naju, če ga ne bova vključila v urnik. In sva naredila načrt. Trikrat na dan bova vsaj par minut preživela en z drugim, pa pustila vsakršno delo in druge stvari ob strani.

1. Fruštik

Že, ko sva stanovala v istem študentskem domu, sva večkrat skupaj zajtrkovala. Leto pred poroko, ko sva živela vsak v svojem kraju, sem zaročenca velikokrat zjutraj, na poti na faks, poklicala in zbudila. To nama je dalo nek občutek povezanosti že navsezgodaj. Po poroki je bila ena prvih “obveznosti” skupen zajtrk. In nikoli ga nisva zamudila. Tudi ob petih zjutraj, če je bilo treba, sva sedela skupaj za mizo, pa čeprav eden ni jedel in je šel potem nazaj spat. Se zgodi, da je fruštik bolj na hitro, da nama ne uspe do konca spiti čaja ker se nama mudi, vendar je neprecenljivo, da skupaj začneva dan.

IMG_1426

2. Tea time

Ne nujno ob petih. Ne nujno ob čaju (no, mož ga skoraj zagotovo pije, saj je velik navdušenec nad vsemi vrstami pravega čaja, še najbolj nad zelenim japonskim). Pač enkrat sredi dneva se skupaj usedeva na kavč, se sprostiva, odmisliva druge stvari in se posvetiva en drugemu. Kako sva, kaj se dogaja v nama. Spomniva se, da sva poročena, si poveva, da se imava rada in to dejstvo naju napolni z veseljem in energijo. Tudi rešiva kak problem, če naju mori. Predvsem pa sva en ob drugem.

IMG_20150408_182345

Zakaj, tukaj ni kosila? Trudiva se, da kosilo jeva skupaj, včasih pa nama urnik tega ne dopušča. Vendar sva pri kosilu vedno zaposlena tudi z drugimi stvarmi – kuhanjem, če jeva zunaj pa itak ni intimnega ozračja. Takrat greva težko na globoko, najin pogovor pa se največkrat vrti okrog dela in vsakdanjih dogodkov. In tudi to je pomembno (ni pa dovolj).

3. Čas pred spanjem

Jaz sem jutranja ptica, mož pa bolj medvedje sorte, aktiven ponoči. Dejstvo, da bi on delal zvečer, ko jaz tudi gledat več ne morem in bi zato šla spat sama, sem zelo težko sprejela. Šele, ko mi je potožil, da ga res omejuje, če ne more delat ko ima zagon, sem dojela, da morava sprejet kompromis. Včasih grem spat sama, vendar si on odtrga pol urce od dela in me “da spat”, kot se pošali. Vidim, da mu nikoli ni žal tega časa, in zato je lažje. Dan zaključiva z molitvijo, pogovorom o dnevu, kaj se naju je dotaknilo, objemom, crkljanjem, včasih pa od utrujenosti samo zaspiva. Najlepše pa je, ko se lahko ves večer žgečkava, šaliva in smejiva. Tako dan začneva in zaključiva skupaj, povezana.

Uspeva nama! Dejansko se načrta drživa in sva si blizu kljub natrpanem vsakdanu. In neverjetno, tudi druge obveznosti lažje opravljava, kljub temu, da imava “manj časa” zanje. Ker je čas koristno razporejen. Upam, da nama bo uspevalo tudi ko bova v službi in bodo z nama še otroci. Da nama bo to sveti čas, nujen za najin odnos.

Uncategorized

Sanje

Najprej se pojavi preblisk, ideja. Mogoče nekaj novega, neko “znanje”, informacija. Prikrade se ti v misli, ker se sliši fino. Potem jo premetavaš in brusiš in obdeluješ, dokler ne ugotoviš, da je res zanimiva in da se ti je v misli kar zarasla.

In začne se sanjarjenje. O tem razmišljaš na sprehodu, med vožnjo v šolo/faks/službo, pred spanjem. Premlevaš prizore, vsakokrat nek drug pogled, podrobnosti nekoliko drugačne, pustiš malo svobode. In ravno zaradi tega so sanje še toliko bolj zanimive – ker jih lahko po mili volji prilagajaš trenutnemu razpoloženju. Kar nekako postanejo del tvoje identitete.

Ampak pozor! Sanje niso resničnost! Ne smeš živeti v sanjah. Če delaš vse samo za sanje, živiš v prihodnosti, se ti nekega dne vse podre. Neizbežno. Postaviti se nazaj na noge je pa zelo zelo težko. In traja. Kot piše v svetem pismu – hišo moraš zidati na skali, na trdnih temeljih. Hiša na pesku se podre in boleče je spoznanje, da je njena podrtija velika. (Razlag za ta odlomek je več, pa tudi ta interpretacija se mi ne zdi krivoverska.)

Če pa se sanj pravilno zavedaš, živiš danes, dopuščaš različne možnosti, sanje postopoma dozorijo. Lahko določajo smer razmišljanja in kažejo na vrednote. In ko sanje dozorijo, jih lahko uresničiš. Takrat ni noben problem, če resničnost ni popolnoma enaka kot v sanjah, saj veš, da so sanje le sanje.

IMG_1188

O poroki sem sanjala že kot mala punčka. Seveda, moje predstave o tem kakšno obleko bom nosila so se z leti spreminjale. Pa tudi o tem, kakšen bo ženin. 🙂 Potem sva sanjala skupaj s fantom, nato zaročencem (mogoče boljše, če rečem, sem sanjala, on je kdaj dodal svoje misli :)). Sanje so počasi dozorevale. Vendar sem začela živeti v sanjah. Ki pa niso bile realne. Pa se je vse podrlo. No, poroka je bila. Četudi dokaj drugačna od sanj. Bile pa so stvari, na katere med sanjarjenjem nisva pomislila, pa so veliko pomembnejše, kot vse drugo. Bile so blagoslov. In poroka je bila naravnost sanjska.

Zdaj sanjava druge sanje. O otročku, o našem pravem domu (v mestu sva samo po sili razmer). Zdaj je lekcija o nezdravem sanjarjenju dragocena – otročka ne dobiš na “ukaz”, nima smisla rezervirat porodniške še pred nosečnostjo. 🙂 Za domek pa imava več možnosti. Nobena ni popolna, vsaki manjka tisto, kar ima druga. Če bi jih le lahko združila … Pa ne gre. Lahko pa sanjava. In skozi sanje ugotavljava, kaj nama je zares pomembno. Ko bodo sanje dozorele, jih bova pa uresničila.

Uncategorized

Vranje gnezdo

IMG_1790
Umetelno spleteno gnezdo in v njem modrozeleno jajce. Resnična lepota narave.

Danes sem doživela izjemno lepo presenečenje. Pod našim blokom, naravnost pod najino teraso, na vrhu drevesa, si je neka vrana zgradila gnezdo. Kar ne morem verjeti, kakšen privilegij imam. Vranja gnezda je zelo težko videti – navadno so visoko v drevesnih krošnjah, varno skrita pred pogledom. Da bi ga pa lahko gledala z vrha! Neprecenljivo! Kakšna umetnina je to! (In če pomislim, da ima na voljo samo kljun …) Velike vejice je prepletla najprej, notri umetelno, kot košarico, vdelala manjše, vse skupaj pa udobno postlala s suho travo in nečim, podobnim vati – veliko rastlin ima okrog semen nežna vlakna, npr. srobot in bolj znani bombaž. Vrana si je uredila nadvse prijeten (zanjo seveda) domek. In vanj znesla jajce. Vse to se je seveda dogajalo več dni, danes sem šele opazila. Kako potrpežljivo mama vrana sedi, kar načakala sem se, da je odšla. V času valjenja bo zanjo skrbel samec in ji prinašal hrano. Upam, da bo izlegla še kakšno jajce, navadno jih je v gnezdu 3 do 6. Po približno treh tednih pa se bodo izvalili mladički. To bo veselje! Še en mesec bodo v gnezdu, potem pa se počasi osamosvojili. Nekaj let nazaj sem videla vranjega mladiča na tleh in verjetno njegovo mamo na bližnjem drevesu. Mali se je očitno učil leteti, saj kar ni in ni mogel v zrak. Mama mu je prigovarjala: “Pridi že!” Mali njej nazaj: “Ne morem! Ne znam! Ne upam!” Užitek je bilo gledati njegove poskuse in tako brihtno komunikacijo z mamo.

IMG_1771
Ko je mož slikal vrano, ga je prav premeteno gledala. Kot da bi hotela oceniti, če je potencialni sovražnik.

Na splošno so vrane zelo zelo pametne živali. Vrana je prehranski oportunist, kar pomeni, da se prehranjuje z vsem, kar najde in ji tekne. V mestih tako brskajo po smeteh, ravno zadnjič je ena iz bio-smetnjaka, ki ga imava na terasi, “ukradla” ribje ostanke. Polže, školjke, rakce mečejo iz velike višine na tla, da se razbijejo, trše orehe pa kar pred avte, da jih ti strejo. V križiščih pri rdeči luči na semaforju pa hrano poberejo. So pa tudi nadvse previdne. Ko sem v parku, kjer so vse živali zelo navajene človeške bližine, hranila ptičke in veverice – oboji so mi jedli iz roke, je zraven prišla tudi vrana. Na vse načine sem jo poskušala zvabiti k meni, pa se ni dala. Brihtno je gledala in me ocenjevala, bližje kot na meter in pol varnostne razdalje pa ni šla. Še ko sem ji vrgla lešnik se je najprej umaknila pred njim. Tukaj na terasi pa podobno. Lani sem ji v prozorno zaprto plastično škatlo nastavila arašide, saj me je zanimalo, kako ji jo bo uspelo odpreti – če se bo sploh lotila. Škatla je bila precej hitro prazna, nikakor pa mi je ni uspelo zalotiti pri delu. Največkrat se je gostila zgodaj zjutraj, ko so bile rolete še spuščene. Skozi steklo namreč vidi v sobo in če je kdo notri jo takoj popiha.

Čudovita žival! Veliko ljudem so vrane zoprne, grde, tečne s svojim krakanjem. Se strinjam, da je marsikateri ptič bolj prisrčen in luškan, vendar vrana takšna pravzaprav noče bit. Ona je gospa. Ko paradira po ograji najine terase, se pokaže v vsej svoji veličini. S svojim zelo inteligentnim pogledom pa prav sprašuje: “Me spoštuješ?” O, ja, vredna je občudovanja. Mogoče pa prav zato ni priljubljena?

amarilis, amarilis nega, narava, pomlad, prebujanje, sajenje, sejanje

Rožni vrt se prebuja

Medtem ko čakam, da se na terasi razcvetijo žafrani, hrušica (ki ji pri nas rečemo storžki), tulipani in druge pomladne rožce, rožni vrt ne spi. Na okenskih policah pridno kalijo začimbna zelišča, pa tudi paprika in paradižnik. Mojo neučakanost po bolj živahnih barvah v naravi pa zelo uspešno kroti amarilis. Letos se mi je res lepo zahvalil za lanskoletno nego. Čez poletje sem ga imela na terasi, včasih kar malo pozabila nanj, ko sem se spomnila pa ga zalila z gnojilom za cvetoče rastline. Jeseni sem ga nehala zalivati, ga postavila na stopnišče z malo svetlobe in čakala, da se posuši. In je trajalo. In trajalo. Ko bi bila čebula brez listov, bi jo za teden ali dva postavila v temo, zalila in počakala, da požene. Pa je, še preden je odvrgla stare liste, pognala cvetna stebla. Na štirih čebulah kar devet! In vsa stebla z vsaj štirimi cvetovi. Prekrasen je! Čisto ponorel.

Featured image
Hipperastrum amaryllis

Featured image

Sicer pa je pomlad v polnem zagonu. Prejšnji vikend sva bila pri mojih domačih, ta vikend pa pri moževih. Na deželi, v naravi. Čudovit vikend, res sprostitev. Obakrat sva se potepala po naravi. Nisva za v mesto. Čimprej morava ven.

Featured image     Featured image    Featured image

Uncategorized

Moram?

A je odraslost mogoče definirana z besedo “moram”? Če je, potem sem odrasla. Definitivno.

Pred tremi tedni se je zaključilo izpitno obdobje. Naredila sem zadnji izpit, oddala prijavo magistrske. In potem na vsem ljubem svetu nisem imela nič za delat. “No, to ni res,” se oglasi v moji glavi. Res sem potem imela še en manjši izpitek, pa goro gospodinjskih opravil, pa odstranitev modrostnih zob (nočna mora še en teden potem). Uredila sem slike v album, stokrat pobrisala prašne police … Ampak ko sem se vsedla in brala, ali pa na netu brala vse o doulah (oboje kar koristna stvar po mojem mnenju), me je še vedno nekje glodal en občutek moram.

Moram kaj?

Se lotit česa koristnega.

Kaj pa je to koristno?

Hmmm. Za faks? (Lahko se že lotim magistrske – čeprav imam časa leto in pol – da mi ne bo voda v grlo tekla. Ali pa naslednjega izpita, ki bo enkrat aprila.) Ali pa izobraževanja za življenje? (No, to je bil tisti dan z doulami – obkljukano kot koristno.)

Poznate Goluma iz Gospodarja prstanov? Počutila sem se točno tako kot on takrat, ko se je v glavi boril z dvema glasovoma, dobrim in slabim.

Težak občutek, ta moram, ki ne da miru. Le kdaj sem se ga navzela in kako naj se ga znebim? Glede na to, da ni ravno koristen, ga kar ne morem šteti kot dokaz odraslosti. Prej bi rekla (takole na hitro), da postaneš odrasel, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja in za svojo družino (ko si jo ustvariš). Odgovornost pa ni enako moram. Čeprav je povezano.

Kakorkoli …

Pogovor z dvema prijateljicama. Ena je oznanila, da gresta s fantom na Tenerife. Da midva razmišljava o Irski, sem dodala jaz. Tretja pa je rekla: “O, kako vam je lepo. Mi gremo pa samo na morje. Zaradi otrok.”

SAMO na morje?!?!? In ob tem so me preplavili občutki, spomini. Kako dolgo že nisem bila na morju! Do mature sem bila praktično vsako leto na morju vsaj za en teden. S svojo ali pa prijateljičino družino. Vroče noči v novih prostorih. Prebudi te čudoviti zvok škržatov. Fruštik zunaj. V ozadju šumenje morja. Vonj mediteranskih rastlin. Žgoče sonce. Knjiga v senci na plaži. Morje. Pa morje. Pa morje. Lebdim v vodi. Čutim, kako voda drsi skozi prste. Zvoki se popolnoma spremenijo, ko se potopim. Zunaj veter, šumenje, vreščanje otrok, galebi (o galebi! ko jih včasih vidim sredi celine v mestu, me odnesejo na morje), škržati. V vodi vse zadušeno, poslušaš zvoke morskega dna, velikega telesa – vode, poslušaš ribe, rake, školjke … Ves dan bi lahko gledala lesketanje sonca na nagubani gladini. Zvečer hladen tuš. Sprehod po mestu. Sladoled. Plaža je zapuščena, mirna, čisto drugačna. In če se naslednje jutro dovolj zgodaj zbudiš, greš lahko gledat sončni vzhod.

S6002514

To je zame morje. Počitek in sprostitev. Ko ne razmišljaš, kaj pa zdaj moraš narediti, ampak se prepustiš trenutnemu navdihu. Ko je edina skrb ta, da bo prehitro dan, ko boš moral domov. Ko uživaš v pogovorih, družabnih igrah, norčijah s tistimi, ki so poleg tebe (najboljše, če so najdražji, a ne 😉 ). Ko uživaš v naravi, ki je okrog tebe. Kako lepo diši tista suha trava blizu plaže – doma ne nobena tako lepo! Kakšna lepa pisana polžka sta na njej! Od galebov bi se lahko učila prepuščati se – v zraku samo so. Nosi jih veter. Poglej veverica! Čisto navajena je ljudi. Če bi imela veselje do plazilcev, pa je to pravi raj za kuščarice in kače.

Nerezine10.Anja 103

Morje. Od mature sem bila dvakrat. Enkrat kot prostovoljka z bolniki in invalidi, drugič na terenskih vajah s faksom (prvič in verjetno edinkrat sem se v morju kopala pred in po kolokviju 😉 ). Zelo lepi izkušnji obe. Vendar sem obakrat imela veliko dolžnosti in se nisem mogla sprostiti. In glede na to, da se v meni vedno bolj nalaga občutek moram, bi verjetno potrebovala eno dolgo obdobje pravega morja.