V začetku avgusta sem na Pokljuki videla ciklame. Prejšnji teden še v nižinskem gozdu. Zelo so lepe, ampak tako žalostne. Vsaj zame. Ko vidiš ciklamo veš, da prihaja jesen.
Današnji dež je tudi čisto jesenski. Mrzlo je. Enakomerno šumenje dežnih kapelj zaduši druge zvoke – prometa, (zelo glasnih) vlakov, krike vran (ki so si tudi poiskale zavetje). Dopoldne je še toliko zdržalo, da mi je veter malo prepihal oprano perilo, do konca se mora posušiti notri. Nič ne vleče ven.
Delam analize za magistrsko. Dolgotrajno in dokaj dolgočasno delo. Tako kot ta deževen dan. Vmes za sprostitev berem roman. Kriminalko, ki se dogaja v sivem zimskem Londonu – ustrezno ozračje.
Mož je oddal projekt. Oba čutiva olajšanje po končanem velikem delu. Za kosilo sva skuhala ričet, malo na zalogo in ga dala v zamrzovalnik. Potem sem pospravila po kuhinjskih omarah, plastične posodice so se mi že dolgo nabirale brez reda. Tudi kopalnica je frišno spucana.
Dan je preveč turoben za poletje. Kljub temu pa v meni ni melanholije. Na nek način sem se umirila. Dež je skoraj meditativen. Ves čas sva bila okrog, izkoristila vsak prosti dan, bila z ljudmi, ki so nama ljubi. Zdaj pa sva lahko malo sama s sabo. Lažje se spraviva k delu za faks. Vmes opraviva delo po stanovanju, ki se nama že dlje časa nabira.
Dan preživiva skupaj. Gledam ga, ko igra kitaro. Pripraviva si čaj. Gledam stojalo s sušečim se perilom sredi sobe, razmetano deko na kavču, odprto knjigo na mizi, najino poročno sliko v okvirju. Vse to sem tako dolgo čakala in hrepenela. V turobnem dnevu sem se ustavila in videla. Hvaležna sem za moža in hvaležna za najin prijeten domek.
Iz rožnega vrta 