Vedno, ko je bilo govora o letnih časih, sem bila nekoliko v zadregi. Rada bi rekla, da obožujem jesen, a ob misli na mrzli, pusti, mokri november enostavno nisem mogla. Obožujem začetek jeseni. Tople septembrske dneve, bogate z barvami, dišeče po dobrem, polne pridelkov, jutranje meglice skozi katere zlati sonce … In živo pisane barve na drevesih oktobra, šumenje suhega listja okrog gležnjev, zlato jutranjo roso na pajkovi mreži. Potem pa pride november, z ledenim dežjem, vetrom, pred katerim te ne zaščiti nobena “windproof” jakna, barv več ni, vonjave izginejo, odpadejo še zadnji listi z jablan (ki se do zadnjega upirajo), mraz in slana. Pa vseeno ta mesec štejemo k jeseni. Hmmm …
In enako je pomladi. Marca, ko imamo že poln kufr zime, si rečemo: “Oo, zdaj je pa pomlad, zdaj bo pa vse drugače!” Pa čakamo še cel mesec, preden pomlad pokaže svojo zeleno barvo. Čisto drugače pa je maja, ko se razcvetijo travniki in z vsemi čuti uživamo zelenino okrog nas.
J. R. R. Tolkien je bil velik ljubitelj narave. Imel je velik smisel za opazovanje in opisovanje narave, kar izvira iz njegovega otroštva, ko ga je mati doma poučevala o botaniki. V profesionalni karieri se sicer ni ukvarjal z naravoslovjem, se pa ta ljubezen vidi v njegovih knjigah, v pozornosti, s katero opisuje svet, povečini neokrnjen ali skrbno obdelan, v junakih, ki naravo dobro poznajo, jo ljubijo in spoštujejo. In prav ljudstva v njegovih knjigah uporabljajo drugačne letne čase, ki pa so po mojem mnenju veliko bolj smiselni. “Našim” štirim so “dodala” še dva. (Mož me je tukaj spomnil na pomen jezika. Vsak letni čas in prehode med njimi doživljamo drugače in ni vseeno, kako stvar poimenujemo. Tolkien – jezikoslovec – je bil na to še posebej pozoren. Ampak tukaj razprava preide že v filozofske vode, kar pa prepuščam kom drugemu.)
Takole grejo letni časi ljudstev srednjega sveta, ki se ravnajo po numenorskem koledarju.
Če dobro pomislimo, je logično. Marca se narava prebuja. Sok se začne pretakat po rastlinah, iz zalog se energija prenese v brste in nekje med marcem in aprilom se prebujajo nežni listki, prvi cvetovi. Na vrtu se začnejo priprave, prst je še mrzla in le počasi lahko začnemo s sajenjem bolj hladnoljubnih rastlin. Zato pa v hišah gojimo sadike, očarani spremljamo, kako iz semen klije novo življenje. Ali ni kalitev zelo primerno ime?
In potem sledi pomlad. En kup pregovorov imamo, ki govorijo o črki R v imenu mesecev. Maj je že brez te črke … Zelenje se je že dobro razbohotilo, prst na vrtu se ogreje že za bolj razvajene vrtnine, kot so plodovke in stročnice, mi pa vsi veseli začenjamo sezone piknikov in izletov. V pomlad po Tolkienu spada tudi junij. Seveda bi vsi radi imeli čiiim daljše poletje in junij kot poletni mesec malo tolaži to željo, pa vendar. Prav vsako leto hočem junija prepričat samo sebe, da je vendar res že poletje, naj končno enkrat ne “zamudim” tega meseca. Pa mi ne uspe. Poletje zame pomeni vročino, kratke hlače, morje, počitnice, prav ničesar od tega pa junija še ni. Šola in počitnice se končajo šele konec meseca (in večini ljudi to precej kroji življenje), morje je še mrzlo, zjutraj, na poti v službo, pa še vedno nosimo jopo. Zakaj torej ne bi juniju lepo rekli pomlad in jo užili do konca?
O poletju ne bom zgubljala besed. Vedno je prekratko. (Če poslušaš stare tetke in medije, tudi vedno prevroče in premrzlo. 🙂 ) Hribi, morje, kampiranje ali samo sprehodi po gozdu, ki si jih zaradi počitnic in dopustov lažje privoščimo. Edina stvar, ki jo poleti pogrešam je domače sveže sadje. Tega pa v nekem obdobju res primanjkuje.
In potem jesen. Novi začetki, vedno sem jeseni dobila nov zagon. Mene novoletni sklepi nikoli niso ganili, sem jih pa vedno delala jeseni (se pravi septembra in oktobra). In ta čudovita narava, ki se je ne morem naveličati. Kar vleče me, da izkoristim še zadnje tople dneve, ki kar kličejo po pustolovščinah.
Potem pa mretje. Narava se pripravlja na počitek. Vreme tudi nas prisili, da se umirimo, zadržimo notri, na toplem, ob čajčku in dišečih piškotih, se povežemo med seboj.
Zima zaključi letni krog narave. Vse počiva, spi … Ko bi le spet bilo toliko snega kot v mojem otroštvu…
Jaz vsaj zase poimenujem letne čase tako. In nisem več v zadregi. 🙂
Iz rožnega vrta 