Danes sem doživela izjemno lepo presenečenje. Pod našim blokom, naravnost pod najino teraso, na vrhu drevesa, si je neka vrana zgradila gnezdo. Kar ne morem verjeti, kakšen privilegij imam. Vranja gnezda je zelo težko videti – navadno so visoko v drevesnih krošnjah, varno skrita pred pogledom. Da bi ga pa lahko gledala z vrha! Neprecenljivo! Kakšna umetnina je to! (In če pomislim, da ima na voljo samo kljun …) Velike vejice je prepletla najprej, notri umetelno, kot košarico, vdelala manjše, vse skupaj pa udobno postlala s suho travo in nečim, podobnim vati – veliko rastlin ima okrog semen nežna vlakna, npr. srobot in bolj znani bombaž. Vrana si je uredila nadvse prijeten (zanjo seveda) domek. In vanj znesla jajce. Vse to se je seveda dogajalo več dni, danes sem šele opazila. Kako potrpežljivo mama vrana sedi, kar načakala sem se, da je odšla. V času valjenja bo zanjo skrbel samec in ji prinašal hrano. Upam, da bo izlegla še kakšno jajce, navadno jih je v gnezdu 3 do 6. Po približno treh tednih pa se bodo izvalili mladički. To bo veselje! Še en mesec bodo v gnezdu, potem pa se počasi osamosvojili. Nekaj let nazaj sem videla vranjega mladiča na tleh in verjetno njegovo mamo na bližnjem drevesu. Mali se je očitno učil leteti, saj kar ni in ni mogel v zrak. Mama mu je prigovarjala: “Pridi že!” Mali njej nazaj: “Ne morem! Ne znam! Ne upam!” Užitek je bilo gledati njegove poskuse in tako brihtno komunikacijo z mamo.
Na splošno so vrane zelo zelo pametne živali. Vrana je prehranski oportunist, kar pomeni, da se prehranjuje z vsem, kar najde in ji tekne. V mestih tako brskajo po smeteh, ravno zadnjič je ena iz bio-smetnjaka, ki ga imava na terasi, “ukradla” ribje ostanke. Polže, školjke, rakce mečejo iz velike višine na tla, da se razbijejo, trše orehe pa kar pred avte, da jih ti strejo. V križiščih pri rdeči luči na semaforju pa hrano poberejo. So pa tudi nadvse previdne. Ko sem v parku, kjer so vse živali zelo navajene človeške bližine, hranila ptičke in veverice – oboji so mi jedli iz roke, je zraven prišla tudi vrana. Na vse načine sem jo poskušala zvabiti k meni, pa se ni dala. Brihtno je gledala in me ocenjevala, bližje kot na meter in pol varnostne razdalje pa ni šla. Še ko sem ji vrgla lešnik se je najprej umaknila pred njim. Tukaj na terasi pa podobno. Lani sem ji v prozorno zaprto plastično škatlo nastavila arašide, saj me je zanimalo, kako ji jo bo uspelo odpreti – če se bo sploh lotila. Škatla je bila precej hitro prazna, nikakor pa mi je ni uspelo zalotiti pri delu. Največkrat se je gostila zgodaj zjutraj, ko so bile rolete še spuščene. Skozi steklo namreč vidi v sobo in če je kdo notri jo takoj popiha.
Čudovita žival! Veliko ljudem so vrane zoprne, grde, tečne s svojim krakanjem. Se strinjam, da je marsikateri ptič bolj prisrčen in luškan, vendar vrana takšna pravzaprav noče bit. Ona je gospa. Ko paradira po ograji najine terase, se pokaže v vsej svoji veličini. S svojim zelo inteligentnim pogledom pa prav sprašuje: “Me spoštuješ?” O, ja, vredna je občudovanja. Mogoče pa prav zato ni priljubljena?
Iz rožnega vrta 