Eno leto in dva dni nazaj.
Zbudila sem se precej zgodaj, sama od sebe. Prej kot navadno. Sem mislila, da bom živčna. Pa nisem bila. Ležala sem v postelji, gledala po sobi in razmišljala, da tokrat zadnjič spim tukaj. Pa nisem čisto dojela kaj to pomeni. Obujala sem spomine na prejšnji dan. S sestrama in teto smo zlagale piškote v škatle.
(Prva sestra: “Joj, tega bo čisto premalo.” Pa pravi druga: “Ne, ne, dovolj bo.” Čez 15 minut prva sestra: “Oh, še preveč bo, ostalo bo.” Druga: Ja, pa se bojim, da bo zmanjkalo.”)
Zvečer sem hotela zgodaj spat. Pa so prišli še sosedje … Nisem jim mogla kar pobegniti in, iskreno, nekoliko sem bila jezna nanje, da bom premalo spala.
V sobo je prišla mami. “Kdaj imaš frizerja? Ati pravi, da mora nujno še avto oprat. Pa ne bo pravi čas nazaj. Ne vem zakaj ga ni že včeraj.” “Pusti ga, bom šla že peš. Če ne bo šel, bo samo živčen.” Namesto, da bi bila živčna jaz.
(10 let nazaj – birma. Tisto jutro sem bila tako živčna kot še nikoli prej. Tresla sem se, nič nisem mogla jesti, slabo mi je bilo … Pa me je mami dražila: “Če si tako živčna pred birmo, kakšna boš šele na poroki!”)
Pa vseeno nisem spravila veliko po grlu.
S frizerko sva sproščeno klepetali o dnevu pred mano in o stvareh, ki sodijo zraven. Ves čas mi je hodilo po glavi – se zavedaš kaj se dogaja? Daj, vtisni si v spomin ta trenutek, nič ne sme iti mimo!
Vedno sem se bala, da bo šel dan povsem mimo, da se ne bom zavedala ničesar in da se bom kasneje dneva spominjala kot meglenega.
Fotografa sta prišla za moje pojme prezgodaj. Videla sem ju skozi okno, pa se kar nisem mogla pripraviti, da bi prišla dol, da bi se že začelo. (Mogoče pa sem bila vseeno živčna.) Komaj sta spila sok, kar takoj sta hotela začeti. “Pokaži mi prstane. Pa čevlje tudi.”
Začeli so prihajati tudi drugi. Mala nečakinja se je prilepila name kot metuljček. Vesela sem bila tega. Hotela sem, da vidi, kako pomemben je zame ta dan. “No, kje je nevesta? O, še nisi v obleki?” Čakala sem prijateljico, brez nje se nisem hotela obleči. Zelo je bilo sproščeno. Afnali smo se, smejali, preprosto uživali v trenutku.
(Nadela sem si verižico, ki sem jo dobila od botra ob krstu. Zelo nežna, zlata, s srčkom. In zlate srčaste uhane, ki sem jih dobila od staršev – bili so moji prvi uhani. Simbolika se mi je zdela popolna. Kdaj drugače bi nosila ta nakit, če ne na najpomembnejši dan?)
Nato pa so vsi izginili dol, pred hišo. Le medve s prijateljico sva stali na kuhinjski klopi in škilili skozi okno. Nikakor nisem hotela zamuditi trenutka, ko bo prišel. Takrat pa sem bila živčna. Zelo. Od vznemirjenja bi skoraj padla nazaj na mizo, na pecivo, na katerem se je še sušila čokolada …
Prišel je. Prišel je! Kako je lep! Srajco in kravato sem videla že prej, na njem pa sta res zasijali. In šopek. Točno tak, kot sem si ga zamislila. Sončnice in kombiniran z modro. Kar dihati nisem mogla.
Spodaj pa so še kako dihali – smeh se je razlegal do naju zgoraj. Svaka sta uprizorila terme. V malem bazenčku sta namakala noge in mojega zaročenca vpisala na čakalno listo, pred njim so bili še vsi svatje. Ko sta “dojela”, da je prišel po nevesto, pa sta šla v hišo, pogledat če se kakšna najde. Eden je pripeljal mamino sestrično v zeleni obleki.
(Obleka je stara, od malega pa se mi je zdela popolna. Preprosto krojena in zelo elegantna. Minka je bila v njej, s klobučkom na glavi in trakom čez pas, točno takšna, kot sem si jo že leta nazaj zamislila za to priložnost.)
Ni prava. Biti mora v belem. “Oh si zahteven.” Svak je pripeljal ven mojo sestro – svojo ženo. V beli narodni noši. Spet pričkanje okrog frizure in da bi drugo. “Ja prej pa moraš še dokazat, da boš dober vinogradnikov zet.” Uganil je prave kozarce za pravo vino. “Tole vino pa po malinah diši.” “A misliš da imamo tukaj malinograd ali kaj??!”
Bila sem pripravljena. Ati me je peljal za roko proti njemu, lepemu, sijočemu. Bil je tukaj. Objela sva se, prijel me je za roko, zaplesala sva. Vsa živčnost je izginila. Odslej samo še skupaj naprej. Prav nič me več ni skrbelo. Po kosilu sva si vzela tri minutke za naju. Da sva si pogledala v duši in se objela še tam notri.
Prej je bil res lep sončen dan. Slike so prekrasne. Med dolgo vožnjo proti najini izbrani cerkvi pa je začelo deževati in ni nehalo. Vedno sem si predstavljala, da bo najin poročni dan najbolj vroč in najbolj sončen dan tistega poletja. Pa je Bog obrnil po svoje. Mimogrede, slika, ko hodiva proti cerkvi s šopkom sončnic in rumenim dežnikom je naravnost sanjska. Vsi so čakali notri.
(“Mami, če bo kdo med mašo zunaj čakal, da bo konec, se ne rabi sploh prikazat na gostiji. Resno mislim, maša je najpomembnejši del vsega dneva. Komur je kaj do naju bo v cerkvi, drugi ne rabijo prit.” In Bog je poskrbel, da so bili vsi not.)
Prišla sva v cerkev, ozrla sem se proti oltarju in zajela sapo. “Uau, Barbara, izkazala si se! Okrasitev je vrhunska!” K nama je prihitela prijateljica in teatralno začela razlagati, da tega in tega še ni, da čakamo še duhovnika, pa to pa ono in tretje. “Pomiri se ženska! Kaj zganjaš paniko? Poročim se!”
Poročna koračnica. Kolikokrat sem iz kora gledala dol in sanjala. Čakala na svoj trenutek. Enkrat sem kot priča med njo hodila proti oltarju. Zdaj pa je bila to najina koračnica! Moja! Tako težko pričakovana. Z atkom sem hodila proti njemu, ki mu bom obljubila, da bom za večno njegova.
Maša je bila čisto najina. (In “objektivno” gledano, najlepša :)) Svakinja je orglala, prijatelji so peli. Duhovnika, ki naju že dolgo poznata in spremljata, sta nama pripravila prav posebne nagovore. Samo za naju.
Podal mi je roko. Duhovnik jo je ovil s štolo. Gledal me je v oči. Oh, te najlepše oči in ta najlepši pogled.
“Sprejmem te za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest, v sreči in nesreči, bolezni in zdravju in da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.”
“Sprejmem te za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta, v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.”
Smrtno resno. Do konca večnosti. S popolnim zavedanjem kaj to pomeni. Z enim srcem, popolnoma predana en drugemu.
“Sprejmi ta prstan v znamenju moje ljubezni in zvestobe. V imenu Očeta in Sina in Svetega duha, amen.”
Neizmerna sreča.
(Nečak razlaga: “Mami joka. Na levi slišim zadrgo, teta vleče robčke iz torbice. Na desni smrka ati. Pogledam naprej, bratranec požira solze, sestra pa s čisto rdečimi očmi. Pa je šla še meni solzica.” Svak razlaga: ” Vsi so jokali. Še jaz sem zašvical okrog oči. Ko pa sem videl smrkati Gašperja, sem se pa režat začel.”)
Prijatelji so zapeli You raise me up. Tako, da so šle kocine pokonci. Prižgala sva poročno svečo, ki se použiva in daje, da sveti za druge, tako kot se bova midva darovala drug za drugega in najine otroke.
Po maši smo zaradi dežja skupinsko sliko naredili v cerkvi. Gostija pa je bila itak pod isto streho, v dvorani poleg cerkve. Lepo je bilo. Sproščeno, zadovoljni so bili vsi, še najbolj zahtevni svatje. Prijatelji so pripravili program, skeč, sorodniki predstavitev najinih otroštev, prijatelj (moževa priča) pa nama je napisal in zapel pesem. Torta je bila najboljša. (“Če hočete dobro torto jo naredim, če pa hočete lepo, kičasto, z vodometi, pa pejte drugam.”)
Na vratih stanovanja naju je pričakal plakat: mladoporočenca dobrodošla doma. Prijatelja sta nama skrbno in okusno pripravila poročni domek. Rožice, svečke, šampanjec, sadje, fruštik. Po vsem stanovanju pa listke z mislimi. Še en mesec zatem sva našla kakšnega novega.
Še dolgo je v nama odmeval vsak trenutek tistega dne. Rabila sva nekaj časa, da sva se privadila novemu statusu, priznam, jaz tudi novemu priimku. Sreča tistega dne pa je ostala. Spomin na podrobnosti počasi bledi (če se še tako trudim, tega ne morem preprečiti), ostalo pa je najpomembnejše. Ves dan je bil za naju en velik KONČNO.
Iz rožnega vrta 