Moram?

A je odraslost mogoče definirana z besedo “moram”? Če je, potem sem odrasla. Definitivno.

Pred tremi tedni se je zaključilo izpitno obdobje. Naredila sem zadnji izpit, oddala prijavo magistrske. In potem na vsem ljubem svetu nisem imela nič za delat. “No, to ni res,” se oglasi v moji glavi. Res sem potem imela še en manjši izpitek, pa goro gospodinjskih opravil, pa odstranitev modrostnih zob (nočna mora še en teden potem). Uredila sem slike v album, stokrat pobrisala prašne police … Ampak ko sem se vsedla in brala, ali pa na netu brala vse o doulah (oboje kar koristna stvar po mojem mnenju), me je še vedno nekje glodal en občutek moram.

Moram kaj?

Se lotit česa koristnega.

Kaj pa je to koristno?

Hmmm. Za faks? (Lahko se že lotim magistrske – čeprav imam časa leto in pol – da mi ne bo voda v grlo tekla. Ali pa naslednjega izpita, ki bo enkrat aprila.) Ali pa izobraževanja za življenje? (No, to je bil tisti dan z doulami – obkljukano kot koristno.)

Poznate Goluma iz Gospodarja prstanov? Počutila sem se točno tako kot on takrat, ko se je v glavi boril z dvema glasovoma, dobrim in slabim.

Težak občutek, ta moram, ki ne da miru. Le kdaj sem se ga navzela in kako naj se ga znebim? Glede na to, da ni ravno koristen, ga kar ne morem šteti kot dokaz odraslosti. Prej bi rekla (takole na hitro), da postaneš odrasel, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja in za svojo družino (ko si jo ustvariš). Odgovornost pa ni enako moram. Čeprav je povezano.

Kakorkoli …

Pogovor z dvema prijateljicama. Ena je oznanila, da gresta s fantom na Tenerife. Da midva razmišljava o Irski, sem dodala jaz. Tretja pa je rekla: “O, kako vam je lepo. Mi gremo pa samo na morje. Zaradi otrok.”

SAMO na morje?!?!? In ob tem so me preplavili občutki, spomini. Kako dolgo že nisem bila na morju! Do mature sem bila praktično vsako leto na morju vsaj za en teden. S svojo ali pa prijateljičino družino. Vroče noči v novih prostorih. Prebudi te čudoviti zvok škržatov. Fruštik zunaj. V ozadju šumenje morja. Vonj mediteranskih rastlin. Žgoče sonce. Knjiga v senci na plaži. Morje. Pa morje. Pa morje. Lebdim v vodi. Čutim, kako voda drsi skozi prste. Zvoki se popolnoma spremenijo, ko se potopim. Zunaj veter, šumenje, vreščanje otrok, galebi (o galebi! ko jih včasih vidim sredi celine v mestu, me odnesejo na morje), škržati. V vodi vse zadušeno, poslušaš zvoke morskega dna, velikega telesa – vode, poslušaš ribe, rake, školjke … Ves dan bi lahko gledala lesketanje sonca na nagubani gladini. Zvečer hladen tuš. Sprehod po mestu. Sladoled. Plaža je zapuščena, mirna, čisto drugačna. In če se naslednje jutro dovolj zgodaj zbudiš, greš lahko gledat sončni vzhod.

To je zame morje. Počitek in sprostitev. Ko ne razmišljaš, kaj pa zdaj moraš narediti, ampak se prepustiš trenutnemu navdihu. Ko je edina skrb ta, da bo prehitro dan, ko boš moral domov. Ko uživaš v pogovorih, družabnih igrah, norčijah s tistimi, ki so poleg tebe (najboljše, če so najdražji, a ne 😉 ). Ko uživaš v naravi, ki je okrog tebe. Kako lepo diši tista suha trava blizu plaže – doma ne nobena tako lepo! Kakšna lepa pisana polžka sta na njej! Od galebov bi se lahko učila prepuščati se – v zraku samo so. Nosi jih veter. Poglej veverica! Čisto navajena je ljudi. Če bi imela veselje do plazilcev, pa je to pravi raj za kuščarice in kače.

Morje. Od mature sem bila dvakrat. Enkrat kot prostovoljka z bolniki in invalidi, drugič na terenskih vajah s faksom (prvič in verjetno edinkrat sem se v morju kopala pred in po kolokviju 😉 ). Zelo lepi izkušnji obe. Vendar sem obakrat imela veliko dolžnosti in se nisem mogla sprostiti. In glede na to, da se v meni vedno bolj nalaga občutek moram, bi verjetno potrebovala eno dolgo obdobje pravega morja.