Hrepenenje

V meni je shranjeno eno ogromno hrepenenje. Ko mu pustim, da me prevzame, je že skoraj boleče. Ko te hoče raztrgat in se ti zdi, da je tvoj jaz odvisen od njegove izpolnitve.

Zato ga navadno raje zavijem v odejo in ga spravim spat. A kaj, ko, tako kot otroci, med spanjem raste.

Začelo se je, ko sem nekim sanjam rekla: “Kaj pa če? Mogoče pa zdaj lahko.”

Hja no, nekaterih niti pač nimamo mi v rokah. So stvari, ki jim svoj čas določi ljubi Bog. In tako me Bog uči potrpežljivosti. Uči me prepuščanja, dopuščanja, upanja.

Ampak hrepenenje se prebudi, ko vidim to srečo pri drugih, o njej berem v knjigah, ko vidim, kako zlorabljeno je včasih. Boli, ko vidim, kako mnogi to tako uničujejo, ubijajo. Jezna sem na ljudi, ki mi dajo slutit (vedet?), da se mi še nekaj časa ne bo izpolnilo. Hkrati v trenutku obožujem ljudi, ki mi dajo upanje. Težko je takrat, ko neizpolnjeno hrepenenje ruši mojo ženskost.

Možek čuti to hrepenenje z mano. Mogoče je njegovo malo manjše. Lažje je, ker sva v tem skupaj. Ne razumeva se vedno, vendar lahko računava na objem. Dober prijatelj je vprašal, če je to postalo rana. Ne … Ne še. Trudim se, da bi to videla kot blagoslov. Veliko priložnost za rast najinega odnosa, za učenje o življenju, o smislu.

Prišla sem že tako daleč, da sem nehala ob vsaki priložnosti sanjariti in delati konkretne načrte za potem. Pa je res lažje. “Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.” 1 Kor 13,13. Mogoče pa tokrat …

Nedelja

Kdo še spoštuje nedeljo? Koliko je ljudi, ki v nedeljo ne delajo za službo (tiste, ki imajo nedeljski razpored dežuranja, tukaj ne štejem), šolarjev in študentov, ki se v nedeljo ne učijo? Koliko je ljudi, ki v nedeljo ne gredo v trgovino (pa tudi če kaj manjka za kosilo)? Mam, ki ne likajo oblek za šolo in službo naslednji dan? In ne dajo prati še enega stroja perila, ker je pač cenejši tok? Verjamem (upam) vsaj, da se generalnega čiščenja loti malokdo.

Mar se res več ne moremo ustaviti v tem svetu in zadihati? Koliko so zares pomembne stvari, za katere se nam zdi, da jih na vsak način moramo narediti neko nedeljo? Spomnim se tednov, ko so dnevi leteli, jaz sem bila od dela vsak dan bolj prekurjena in samo čakala, kdaj bo tega konec. Bilo je veliko nedelj, raznih praznovanj s sorodniki ali družinskih izletov, ko sem bila živčna, nesproščena ali celo prej odšla. Delat. Se učit. Ampak enkrat se moramo ustaviti. Naše telo in duh nujno potrebujeta počitek. Še Bog je sedmi dan počival, potem ko je ves teden delal svet. In tudi nam je namenil ta dan za počitek. Nimam pojma, kakšni so bili rezultati vseh tistih tednov in nedelj. Vem pa, da ni bilo vredno zapraviti te možnosti za počitek in družino. Zdaj mi je žal, da tistih nedelj nisem vzela zares. Se naspala, šla na sprehod, brala, karkoli. In kakšne bi bile posledice? Verjetno ne zelo negativne. Spočita bi mogoče celo več in lažje naredila.

In celo zdaj delam. Že ves dan sem z mislimi bolj ali manj pri seminarju, ki ga moram napisati do petka. Mož ima jutri oddajo projekta in dela (in jaz mu pomagam z maketo). Prej sem dala perilo v stroj (ker je cenejši tok kot jutri dopoldne, pa reees je skrajni čas, da se opere). Dopoldne sva šla v trgovino (samo po ribe za kosilo. Z izgovorom, da imava premajhen zamrzovalnik, da bi jih kupila včeraj.). Vendar je danes vseeno majčkeno drugače.

Včeraj zvečer sva se z možem pogovarjala o nedelji. In ugotovila točno to – da jo premalo spoštujemo, ter da si želiva imeti pravo nedeljo. Razmišljala sva, kaj nama je pomembno. Dopoldne sva šla k maši. Zdi se nama pomembno, da to ne postane “opravek”. Maša je bistvo nedelje in tako je zavzela osrednji dogodek dopoldneva. Potem sva skuhala kosilo. Skupaj, se med tem pogovarjala in se imela fajn. In popoldne sva šla na sprehod. Bila skupaj, kot družina. Zvečer so se na čaju oglasili moževa sestra, brat in sestrična. To je to. Želim si, da bi bile vse nedelje take. Nekaj dela je pač neizogibnega (s skrbnim načrtovanjem je tega lahko manj). Še vedno pa si lahko narediva nedeljo lepo in se tudi spočijeva.

“In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.” 1 Mz 2,3

Rožni vrt in Zlatozrna

Rožni vrt …

• je lahko narava v malem. Narava je Božje stvarstvo. Vsako živo bitje ima v njej svojo vlogo. Človek pa jo lahko spoštuje ali uničuje. Narava ima svoj ritem. Letne čase, obdobje aktivnosti in mirovanja. In svoje zakonitosti. Čebulice narcis morajo pozimi pomrzniti, da spomladi vzklijejo. Ptiček hudournik celo svoje življenje preživi v zraku. Narava je čudovito kompleksna. In polna čudes. Ki še čakajo, da jih odkrijemo – na novo ali pa zopet.
• je lahko tudi na terasi. V devetem nadstropju. Sredi (vele)mesta. V keramičnih teglcih.
• je Zakon. Dom. Družina. Osnova sta dva, ki se imata tako rada, da si obljubita (brez pardona), da bosta za večno skupaj, eno. In ustvarita Dom in Družino. V katerem se prepletajo cvetje in trnje, pomlad, poletje, jesen, zima, vse barve, potrebna sta tako dež kot sonce. Da je zares cvetoč in zdrav, pa potrebuje veliiiko nege. Vsak dan. Ampak se splača. Ker potem eksplodira od življenja.

Zlatozrna …

• je del narave. Vsak dan odkriva njena čudesa in se jih veseli. In jih želi predstaviti drugim. Da se bodo lahko veselili z njo. Ter da bodo naravo primerno spoštovali.
• ima rožni vrt na terasi. V devetem nadstropju. Sredi mesta. V plastičnih teglcih. (Mogoče ji bo mož naredil keramičnega. Ko bo imel dovolj veliko peč.)
• je žena. Poročena s svojim najboljšim prijateljem. In pravi, da je Zakon najboljša stvar, ki jo lahko doživiš. In se ga ne naveliča negovati. Če pa se kdaj nekoliko utrudi, ji da mož dvakrat toliko energije, kot je potrebuje. In je še lepše. Upa, da bo enkrat mami. Da bo lahko posredovala življenje. Tako je tudi varuhinja življenja. Kot vsaka žena. Da bodo otroci zasadili nov rožni vrt.

“Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.” Vp 2,12