Na deževen dan

V začetku avgusta sem na Pokljuki videla ciklame. Prejšnji teden še v nižinskem gozdu. Zelo so lepe, ampak tako žalostne. Vsaj zame. Ko vidiš ciklamo veš, da prihaja jesen.

Današnji dež je tudi čisto jesenski. Mrzlo je. Enakomerno šumenje dežnih kapelj zaduši druge zvoke – prometa, (zelo glasnih) vlakov, krike vran (ki so si tudi poiskale zavetje). Dopoldne je še toliko zdržalo, da mi je veter malo prepihal oprano perilo, do konca se mora posušiti notri. Nič ne vleče ven.

Delam analize za magistrsko. Dolgotrajno in dokaj dolgočasno delo. Tako kot ta deževen dan. Vmes za sprostitev berem roman. Kriminalko, ki se dogaja v sivem zimskem Londonu – ustrezno ozračje.

Mož je oddal projekt. Oba čutiva olajšanje po končanem velikem delu. Za kosilo sva skuhala ričet, malo na zalogo in ga dala v zamrzovalnik. Potem sem pospravila po kuhinjskih omarah, plastične posodice so se mi že dolgo nabirale brez reda. Tudi kopalnica je frišno spucana.

Dan je preveč turoben za poletje. Kljub temu pa v meni ni melanholije. Na nek način sem se umirila. Dež je skoraj meditativen. Ves čas sva bila okrog, izkoristila vsak prosti dan, bila z ljudmi, ki so nama ljubi. Zdaj pa sva lahko malo sama s sabo. Lažje se spraviva k delu za faks. Vmes opraviva delo po stanovanju, ki se nama že dlje časa nabira.

Dan preživiva skupaj. Gledam ga, ko igra kitaro. Pripraviva si čaj. Gledam stojalo s sušečim se perilom sredi sobe, razmetano deko na kavču, odprto knjigo na mizi, najino poročno sliko v okvirju. Vse to sem tako dolgo čakala in hrepenela. V turobnem dnevu sem se ustavila in videla. Hvaležna sem za moža in hvaležna za najin prijeten domek.

Moram?

A je odraslost mogoče definirana z besedo “moram”? Če je, potem sem odrasla. Definitivno.

Pred tremi tedni se je zaključilo izpitno obdobje. Naredila sem zadnji izpit, oddala prijavo magistrske. In potem na vsem ljubem svetu nisem imela nič za delat. “No, to ni res,” se oglasi v moji glavi. Res sem potem imela še en manjši izpitek, pa goro gospodinjskih opravil, pa odstranitev modrostnih zob (nočna mora še en teden potem). Uredila sem slike v album, stokrat pobrisala prašne police … Ampak ko sem se vsedla in brala, ali pa na netu brala vse o doulah (oboje kar koristna stvar po mojem mnenju), me je še vedno nekje glodal en občutek moram.

Moram kaj?

Se lotit česa koristnega.

Kaj pa je to koristno?

Hmmm. Za faks? (Lahko se že lotim magistrske – čeprav imam časa leto in pol – da mi ne bo voda v grlo tekla. Ali pa naslednjega izpita, ki bo enkrat aprila.) Ali pa izobraževanja za življenje? (No, to je bil tisti dan z doulami – obkljukano kot koristno.)

Poznate Goluma iz Gospodarja prstanov? Počutila sem se točno tako kot on takrat, ko se je v glavi boril z dvema glasovoma, dobrim in slabim.

Težak občutek, ta moram, ki ne da miru. Le kdaj sem se ga navzela in kako naj se ga znebim? Glede na to, da ni ravno koristen, ga kar ne morem šteti kot dokaz odraslosti. Prej bi rekla (takole na hitro), da postaneš odrasel, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja in za svojo družino (ko si jo ustvariš). Odgovornost pa ni enako moram. Čeprav je povezano.

Kakorkoli …

Pogovor z dvema prijateljicama. Ena je oznanila, da gresta s fantom na Tenerife. Da midva razmišljava o Irski, sem dodala jaz. Tretja pa je rekla: “O, kako vam je lepo. Mi gremo pa samo na morje. Zaradi otrok.”

SAMO na morje?!?!? In ob tem so me preplavili občutki, spomini. Kako dolgo že nisem bila na morju! Do mature sem bila praktično vsako leto na morju vsaj za en teden. S svojo ali pa prijateljičino družino. Vroče noči v novih prostorih. Prebudi te čudoviti zvok škržatov. Fruštik zunaj. V ozadju šumenje morja. Vonj mediteranskih rastlin. Žgoče sonce. Knjiga v senci na plaži. Morje. Pa morje. Pa morje. Lebdim v vodi. Čutim, kako voda drsi skozi prste. Zvoki se popolnoma spremenijo, ko se potopim. Zunaj veter, šumenje, vreščanje otrok, galebi (o galebi! ko jih včasih vidim sredi celine v mestu, me odnesejo na morje), škržati. V vodi vse zadušeno, poslušaš zvoke morskega dna, velikega telesa – vode, poslušaš ribe, rake, školjke … Ves dan bi lahko gledala lesketanje sonca na nagubani gladini. Zvečer hladen tuš. Sprehod po mestu. Sladoled. Plaža je zapuščena, mirna, čisto drugačna. In če se naslednje jutro dovolj zgodaj zbudiš, greš lahko gledat sončni vzhod.

To je zame morje. Počitek in sprostitev. Ko ne razmišljaš, kaj pa zdaj moraš narediti, ampak se prepustiš trenutnemu navdihu. Ko je edina skrb ta, da bo prehitro dan, ko boš moral domov. Ko uživaš v pogovorih, družabnih igrah, norčijah s tistimi, ki so poleg tebe (najboljše, če so najdražji, a ne 😉 ). Ko uživaš v naravi, ki je okrog tebe. Kako lepo diši tista suha trava blizu plaže – doma ne nobena tako lepo! Kakšna lepa pisana polžka sta na njej! Od galebov bi se lahko učila prepuščati se – v zraku samo so. Nosi jih veter. Poglej veverica! Čisto navajena je ljudi. Če bi imela veselje do plazilcev, pa je to pravi raj za kuščarice in kače.

Morje. Od mature sem bila dvakrat. Enkrat kot prostovoljka z bolniki in invalidi, drugič na terenskih vajah s faksom (prvič in verjetno edinkrat sem se v morju kopala pred in po kolokviju 😉 ). Zelo lepi izkušnji obe. Vendar sem obakrat imela veliko dolžnosti in se nisem mogla sprostiti. In glede na to, da se v meni vedno bolj nalaga občutek moram, bi verjetno potrebovala eno dolgo obdobje pravega morja.

Rožni vrt in Zlatozrna

Rožni vrt …

• je lahko narava v malem. Narava je Božje stvarstvo. Vsako živo bitje ima v njej svojo vlogo. Človek pa jo lahko spoštuje ali uničuje. Narava ima svoj ritem. Letne čase, obdobje aktivnosti in mirovanja. In svoje zakonitosti. Čebulice narcis morajo pozimi pomrzniti, da spomladi vzklijejo. Ptiček hudournik celo svoje življenje preživi v zraku. Narava je čudovito kompleksna. In polna čudes. Ki še čakajo, da jih odkrijemo – na novo ali pa zopet.
• je lahko tudi na terasi. V devetem nadstropju. Sredi (vele)mesta. V keramičnih teglcih.
• je Zakon. Dom. Družina. Osnova sta dva, ki se imata tako rada, da si obljubita (brez pardona), da bosta za večno skupaj, eno. In ustvarita Dom in Družino. V katerem se prepletajo cvetje in trnje, pomlad, poletje, jesen, zima, vse barve, potrebna sta tako dež kot sonce. Da je zares cvetoč in zdrav, pa potrebuje veliiiko nege. Vsak dan. Ampak se splača. Ker potem eksplodira od življenja.

Zlatozrna …

• je del narave. Vsak dan odkriva njena čudesa in se jih veseli. In jih želi predstaviti drugim. Da se bodo lahko veselili z njo. Ter da bodo naravo primerno spoštovali.
• ima rožni vrt na terasi. V devetem nadstropju. Sredi mesta. V plastičnih teglcih. (Mogoče ji bo mož naredil keramičnega. Ko bo imel dovolj veliko peč.)
• je žena. Poročena s svojim najboljšim prijateljem. In pravi, da je Zakon najboljša stvar, ki jo lahko doživiš. In se ga ne naveliča negovati. Če pa se kdaj nekoliko utrudi, ji da mož dvakrat toliko energije, kot je potrebuje. In je še lepše. Upa, da bo enkrat mami. Da bo lahko posredovala življenje. Tako je tudi varuhinja življenja. Kot vsaka žena. Da bodo otroci zasadili nov rožni vrt.

“Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.” Vp 2,12