Najprej se pojavi preblisk, ideja. Mogoče nekaj novega, neko “znanje”, informacija. Prikrade se ti v misli, ker se sliši fino. Potem jo premetavaš in brusiš in obdeluješ, dokler ne ugotoviš, da je res zanimiva in da se ti je v misli kar zarasla.
In začne se sanjarjenje. O tem razmišljaš na sprehodu, med vožnjo v šolo/faks/službo, pred spanjem. Premlevaš prizore, vsakokrat nek drug pogled, podrobnosti nekoliko drugačne, pustiš malo svobode. In ravno zaradi tega so sanje še toliko bolj zanimive – ker jih lahko po mili volji prilagajaš trenutnemu razpoloženju. Kar nekako postanejo del tvoje identitete.
Ampak pozor! Sanje niso resničnost! Ne smeš živeti v sanjah. Če delaš vse samo za sanje, živiš v prihodnosti, se ti nekega dne vse podre. Neizbežno. Postaviti se nazaj na noge je pa zelo zelo težko. In traja. Kot piše v svetem pismu – hišo moraš zidati na skali, na trdnih temeljih. Hiša na pesku se podre in boleče je spoznanje, da je njena podrtija velika. (Razlag za ta odlomek je več, pa tudi ta interpretacija se mi ne zdi krivoverska.)
Če pa se sanj pravilno zavedaš, živiš danes, dopuščaš različne možnosti, sanje postopoma dozorijo. Lahko določajo smer razmišljanja in kažejo na vrednote. In ko sanje dozorijo, jih lahko uresničiš. Takrat ni noben problem, če resničnost ni popolnoma enaka kot v sanjah, saj veš, da so sanje le sanje.
O poroki sem sanjala že kot mala punčka. Seveda, moje predstave o tem kakšno obleko bom nosila so se z leti spreminjale. Pa tudi o tem, kakšen bo ženin. 🙂 Potem sva sanjala skupaj s fantom, nato zaročencem (mogoče boljše, če rečem, sem sanjala, on je kdaj dodal svoje misli :)). Sanje so počasi dozorevale. Vendar sem začela živeti v sanjah. Ki pa niso bile realne. Pa se je vse podrlo. No, poroka je bila. Četudi dokaj drugačna od sanj. Bile pa so stvari, na katere med sanjarjenjem nisva pomislila, pa so veliko pomembnejše, kot vse drugo. Bile so blagoslov. In poroka je bila naravnost sanjska.
Zdaj sanjava druge sanje. O otročku, o našem pravem domu (v mestu sva samo po sili razmer). Zdaj je lekcija o nezdravem sanjarjenju dragocena – otročka ne dobiš na “ukaz”, nima smisla rezervirat porodniške še pred nosečnostjo. 🙂 Za domek pa imava več možnosti. Nobena ni popolna, vsaki manjka tisto, kar ima druga. Če bi jih le lahko združila … Pa ne gre. Lahko pa sanjava. In skozi sanje ugotavljava, kaj nama je zares pomembno. Ko bodo sanje dozorele, jih bova pa uresničila.
Iz rožnega vrta 