Medtem ko čakam, da se na terasi razcvetijo žafrani, hrušica (ki ji pri nas rečemo storžki), tulipani in druge pomladne rožce, rožni vrt ne spi. Na okenskih policah pridno kalijo začimbna zelišča, pa tudi paprika in paradižnik. Mojo neučakanost po bolj živahnih barvah v naravi pa zelo uspešno kroti amarilis. Letos se mi je res lepo zahvalil za lanskoletno nego. Čez poletje sem ga imela na terasi, včasih kar malo pozabila nanj, ko sem se spomnila pa ga zalila z gnojilom za cvetoče rastline. Jeseni sem ga nehala zalivati, ga postavila na stopnišče z malo svetlobe in čakala, da se posuši. In je trajalo. In trajalo. Ko bi bila čebula brez listov, bi jo za teden ali dva postavila v temo, zalila in počakala, da požene. Pa je, še preden je odvrgla stare liste, pognala cvetna stebla. Na štirih čebulah kar devet! In vsa stebla z vsaj štirimi cvetovi. Prekrasen je! Čisto ponorel.
Sicer pa je pomlad v polnem zagonu. Prejšnji vikend sva bila pri mojih domačih, ta vikend pa pri moževih. Na deželi, v naravi. Čudovit vikend, res sprostitev. Obakrat sva se potepala po naravi. Nisva za v mesto. Čimprej morava ven.
Iz rožnega vrta 